V redu, na meji je gneča. Kaj pa čakanje v vsakdanjem prometu? - Kolumne - Avto Magazin

V redu, na meji je gneča. Kaj pa čakanje v vsakdanjem prometu?

David Stropnik o tem, kako vsak dan v prometu preživimo dosti več časa, kot je teh nekaj ur na meji. Pa zaradi tega nihče ne toži ...

V redu, na meji je gneča. Kaj pa čakanje v vsakdanjem prometu? (foto: Matevž Hribar) Matevž Hribar
14. 4. 2017

Gneča na hrvaški meji je prvi dan uvedbe strožjega nadzora roba Evrope spravila voznike ob pamet. Med velikonočnimi prazniki se je spet zgostila celo do šestih ur čakanja, ko postane bivanje v avtomobilu tudi zaradi bioloških potreb nevzdržno. Ogorčenje voznikov je zato upravičeno, a ima v resnici lahko tudi zelo malo veze s politiko in celo mejami samimi.

Čakali smo tudi na trajekte in to brez klime

Pustimo retorično vprašanje, zakaj bi pri vsej širini sveta in odprtih mejah tja do vrha Norveške 'vsi' želeli na jug in zakaj se večini ne ljubi uporabiti manjših mejnih prehodov, kjer čakanje tudi v največji gneči ne presega nekaj minut. Spomnimo le, kako smo nekaj desetletji nazaj stali ure dolgo na nekdanji severni Jugoslovanski meji in na jugu ure dolgo pred dalmatinskimi trajekti; seveda vse to brez klimatske naprave v avtomobilih. Skušamo razumeti, da ljudi dandanes moti politični vidik tega čakanja, da se jim zdi, da za prestop z veljavnim dokumentom porabijo več časa kot (begunci) brez dokumenta ter da imajo občutek, da se vlada ni postavila za svoje državljane in izborila drugačnih mejnih postopkov. Zdi se razumljivo, da večina apolitično egoistično postavlja lastno željo po vikendu na morju pred nevarnost malo verjetnih napadov skrajnežev na slovenskih tleh, težava pa je v tem, da tisti, ki so nekoč bentili, zakaj z odprto mejo prosto spuščamo 'nevarneže' v državo, zdaj bentijo nad nadzorom tega 'spuščanja'. Teorije zarote bodo šle gotovo v različne skrajnosti vse do tega, koliko več davka bo zaradi tega čakanja država pobrala pri servisiranju sklopk in prodaji goriva, ampak v resnici ... V resnici je gneča na meji v veliki sliki gneč na slovenskih cestah še najmanjša težava!

Na Kitajskem se lahko promet ustavi za več dni

Problem čakanja v resnici sploh ni političen in ima zelo malo opraviti z mejami. V sodobnem svetu, z velikanskim številom avtomobilov, centralizacijo družbe, slabo organiziranem cestnem sistemu in še slabše 'organiziranimi' vozniki je čakanje na cesti pač del življenja. In v Sloveniji je tega pravzaprav še najmanj. Vsak, ki je kdaj porinil glavo kam dlje kot čez s Hrvaško, ve, da kitajski cestni zastoji lahko trajajo več dni in celo v nam bližnji Franciji dosežejo več sto kilometrov, da se v Sao Paulu že dolgo ni mogoče hitro premikati brez helikopterja in da grozljivi zastoji sploh niso stvar sodobnosti, saj v Ameriki segajo že v šestdeseta leta prejšnjega stoletja.

Čakanje naše vsakdanje

A v resnici tudi pri nas ni tako nedolžno. Na slovenskih cestah se v zastojih čaka vsak dan. Čaka se zjutraj, čaka se popoldan, čaka se v mestih, čaka se na avtocestah. In razlogov je pravzaprav precej. Prvi je uniformiran delovni čas večine v kombinaciji s centralizacijo delovnih mest v večjih mestih (da ne rečemo kar v Ljubljani). Tako večina na poti v službo in iz nje vsakodnevno preživi v avtomobilu relativno velik del dneva. Situacijo še poslabšajo ne prav pametno programirani semaforji, ki le redko omogočajo zeleni val, v večini primerov pa prav obratno – rdečega. Delna rešitev za zmanjšanje gneče bi bila tudi večja uporaba enoslednih vozil, a v našem klimatskem področju in ob (ne)varnostnem faktorju naših cest, tudi če zanemarimo praktičnost, število motociklov verjetno nikoli ne bo preseglo števila avtomobilov.

Avtoceste so zgodba zase. Tudi če pustimo ob strani žalostno zgodbo o tem, da smo avtocestni križ v eni najbolj tranzitnih držav gradili z le dvema pasovoma, so tegobe še večje. Večina voznikov si namreč ne glede na hitrost premikanja lasti levi pas in v to večino voznikov štejemo tudi voznike tovornjakov, ki po njem križarijo s hitrostjo 80 km/h. Problematika tega, zakaj tranzitni tovorni promet preprosto ne spravimo na železnico, ni tako preprosta in bistveno presega namen in obseg tega razmišljanja. Tako ali tako pa so največja težava nesreče. Zamišljeni, zagledani, zaspani, pijani ali preprosto le neuki vozniki dnevno povzročijo na slovenskih cestah v poprečju več kot štirideset nesreč. In tudi če odštejemo nesreče s smrtnim izidom in pomislimo le na to – koliko škode naredi ena sama nesreča na avtocesti s tem, da ohromi promet (dostavo blaga in delovne sile), nam postane jasno, da so zastoji v današnjem s hitrostjo obseden svetu precej večji problem kot le neučakanost in nezadovoljstvo nad tem, da bomo v avtomobilu preživeli še več časa, kot pa smo se že sprijaznili in vdali v usodo, da ga bomo.

David Stropnik
novinar POP TV
foto: Matevž Hribar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri