Prestar po kilometrih (50-kubikov, 260 kilometrov)

Tisti dan sem se odločil, da si odštejem dobrih 20 let in se na pot do skrajnega juga Istre odpeljem s 50-kubičnim skuterjem.

21. 6. 2016

Po avtocestah taka pot iz Ljubljane pomeni približno 220 kilometrov poti, po zavitih stranskih cestah na katere si kot mopedist obsojen zaradi predpisov in hvala bogu tudi lastne varnosti, pa kakšnih 240. Sicer se jih je skupno zaradi žeje in lakote nabralo skupaj 260, trajalo pa je slabih 7 ur.

Jasno je, da ta kilometrina ne predstavlja nobnega posebnega rekorda, Krbavčič je pred leti s Flexerjem odpotoval na Nizozemsko, kjer ga je čakal reklamni USB ključ in majica. So tudi taki, ki take razdalje premagajo s kolesom. Takih nikoli nisem dobro razumel, predvidevam pa, da gre v večini primerov najverjentneje za kakšen del kakšne odvajalne odvisniške terapije.

Ampak kljub temu nekako velja, da se normalni ljudje s 50-kubiki ne vozijo prav daleč, še posebej to velja zame, ki se kdaj pa kdaj res težko odločim, kaj točno naj privlečem iz garaže, da se odpeljem, tja kamor me pač nese pot. Ampak poskusite se postaviti v kožo mulcev. Nimajo druge opcije. Se pa sam dobro spomnim, kako zelo je prvi moped izboljšal kvaliteto mojega življenja. Nobena vespa, noben motor, noben avto, ki sem ga kupil kasneje, ni v moje življenje prinesel toliko nove kvalitete in novih možnosti kot prvi moped. Sprejmem prvi sklep: Ko bom v parlamentu bom uredil, da bo vsak mulc imel možnost, da si za 500 ur opravljenih javnih del, v zameno za plačilo izbere moped, ki ga plača država. Mobilen mulc je srečen mulc.

In odpeljati tak kos poti na mopedu ni v resnici nič posebnega. Sediš in gledaš naokrog. Ker se vse dogaja počasi pa vidiš stvari, ki jih drugače ne. Najprej sem že na poti od Ljubljane do Vrhnike ugotovil, da so hitrosti, ki jih zmorejo taki mopedi za varno vožnjo po cestah prenizke. S 45 do 50 kilometri na uro, kolikor znaša potovalna hitrost, si vedno nekomu v napoto. Kot zanalašč popaseš vsako rdečo luč, da je ja potrebno zbremzati in potem ponovno nabirati tistih ušivih 50 na uro. Da bi se lotil kakšnega prehitevanja...., ne to ni zdravo. Ker sem potoval sam in sem se sam s sabo tisti dan v vsem strinjal, sem takoj sprejel drugi sklep: Ko bom v parlamentu bom zrihtal, da bodo 50-kubični mopedi leteli 70 na uro. V imenu varnosti.

In kilometri se sicer počasi a zanesljivo nabirajo. Ves čas so bile jasne samo tri stvari. Da bo trajalo dolgo, da bo Piaggiova tehnika brez težav zdržala, ter da nimam šans, da me ujamejo v radar. Približno 80 kilometrov je trajalo, da je rit opozorila na to, da je 14 let star sedež zgonjen in slabo oblazinjen. Ustavim, uživam v razgledu na črnokalski viadukt. Ne dolgo, toliko da pojem Twix, ki sem ga kupil na vrhu klanca na bencinski črpalki. Tale moped je iz Ljubljane do Črnega kala spil 4 litre mešanice. Veliko. Res pa je, da horizontala te ceste ni najbolj naklonjena nizki porabi. 

In če sem prej pametoval, kako možje v modrem z mano ne bodo imeli nobenega dela, sem že nekaj metrov nižje dobil svoje. Lizika. Kje me je našel. Ravno tisti dan, so se po teh primorskih koncih vozili Harleyaši, lahko bi našel kakšnega od njih. No, vozili so se bolj malo, v glavnem so se kazali, sem pa opazil, da se te kosilnice kar precej kvarijo. Na vsaki črpalki, mimo katere sem šel, je ob robniku čepel nek bradati možakar in gledal v drobovje svojega 'aparata'. Nič, lizika je lizika. Ustavim, takoj vidim, da je policist eden tistih bolj razumnega tipa. Ni dosti govoril. Samo pozdrav in stavek: Če je tole registrirano, boš prižgal luč in šel naprej. Kva, valda da imam tole registrirano, na leto to stane za eno dobro naloženo pico v kakšni snobovski ljubljanski piceriji. Dokumenti štimajo, policist opazi, da na jakni piše MotoMagazin, postane radoveden. Povem, da je tale jaknica povsem dovolj za takle moped. Za sliko je iz stare Škode takoj poklical še drugega člana partulje. Škljoc, gremo dalje.

Ko se cesta pred tabo odpira počasi se spomniš vseh bližnjic in lokalnih kolovozov, ki smo jih bili prisiljeni ubirati, ko slovenski avtocestni križ še ni bil popoln. Mislim na tiste, ki za noben denar ne bomo stali v cestni gneči. Planinske ride imajo svoj obvoz, okrog Črnega kala je tudi nekaj dobrih kombinacij (sicer teh nisem koristil), tunel med Strunajnom in Portorožem...

Ko se z mopedom mimo Dekanov pripelješ v Koper, ugotoviš, da so tole obalno področje od takrat, ko sem z mopedom hodil na morje, zato, ker druge opcije nisem imel in sem bil premlad, da bi se regularno vozil z avtom, zelo dobro uredili. Kolesarske steze povsod, urejene, urejeno je tudi ob teh stezah, dobro označeno. Presenečen. Zelo pozitivno. V Portorožu spet kosilnice. Mednarodno srečanje Harleyašev je moralo uspeti. To se jih je trlo vam povem. Velik dogodek, ki je tudi meni, čoper-skeptiku dalo nekaj dodatne širine, da sem za trenutek celo razumel zgodbo o legendarnem Harley Davidsonu.

Po 120 kilometrih tehnika stare Piaggio Sfere ne pokaže nobenih znakov utrujenosti, celo lepše teče, kot je na začetku. Nasprotno pa telo po slabih štirih urah meni drugače. Ne rečem, da sem utrujen, ampak bi že pasalo, da bi lahko leva roka malo spustila krmilo in počivala. Samo klinc, ne moreš pri teh mopedih spustit balance. Stare obalne ceste in zasilno vzmetenje poskrbita, da se balanca, kadar jo držiš samo z eno roko trese kot pes na kuzli. Samo vprašanje časa, je kdaj se boš pospravil s ceste in ugriznil v kakšno obcestno ograjo. Držim balanco še naprej z obema rokama in se presedam, ker peče tudi rit.

Na meji nobenih problemov, tam so takih in tudi bolj čudnih popotnikov navajeni. Se pa ko se odprejo prvi razgledi na hrvaško morje začne sonce utapljati za obzorjem. Lep romantičen pogled. Za stiskat. Ampak v travah ob istrskih cestah se žal ne najde drugega kot prazne piksne in sturpene poskoke. Enostavno ti ni, da bi se valjal po travi in opazoval zahod. Sploh pa nima smisla, da bi se valjal v travi če si na poti sam. Guziš dalje svoj moped. Zahajajoče sonce prinese nov problem - mraz. Obut samo v šlape, v tanki jakni, brez rokavic, se zavem, da sem kreten, ker nisem vzel primernejše opreme. Ampak kar se tega tiče sem po mnenju prijateljev motoristov vedno nekaj posebenega.

Ob mraku ugotoviš oziroma se spomniš, da ko na motorju zebe, takrat zebe. Z mrazom se ne moreš pogajati, zato improviziraš. Okrog pasu, si zavezeš pulover, da ne zebe v ledvice. V glavo ni mraza, jet čelada z vizirjem je za te hitrosti dovolj. Zebe še v roke in noge. Mraza ne prenašam dobro, zato na roke nataknem nogavice, noge pa vtaknem v nahrbtnik (obožujem ravno dno pri skuterjih), kjer se pridružijo brisači, kopalkam in preostali skromni garderobi. Kako je to izgledalo si lahko predstavljate, ampak pomagalo je. Tudi v trdi temi in ob veliki vlagi je bil mraz ukročen, da je bilo za zdržat.

Po treh četrtinah poti se zdi cilj blizu, a počasi postaneš sit tega mopeda. Ni bilo temno, ker je sonce zamenjala skoraj polna luna, a telo postaja počasi utrujeno. Kaj bi dal, da bi moped letel vsaj 70. Saj po števcu gre malenkost manj, ampak na tako dolgi poti se 50-kubičnega mopeda pač ne žene do konca. V takih trenutkih se zdi pametna ideja, da bi na prvi črpalki počakal kombi, dal za pijačo in se v udobni kabini popeljal do cilja. Vam povem, na momente je kriza taka, da bi se pustil naložiti tudi v tovorni del potujočega čebelnjaka.

Preklinjaš hrvaške obvestilne table, ki turiste odpeljejo po novih obvozih, ki pomenijo več kilometrov. Ko voziš največ 50 km/h po števcu, ti dodatnih 25 kilometrov vzame kar nekaj časa. Poleg tega so vse črpalke, ki niso na glavnih cestah zaprte. Res sem se tresel, da bom ostal brez goriva. Asistenca ali članstvo v AMZS je nekaj kar mora imeti vsak.

Pozno ponoči se privlečem na cilj. Vsi spijo. Utrujen. Vesel. Ne zaradi dosežka, zaradi tega ker je konec agonije. Saj ne rečem, da nisem užival v tej vožnji. Ampak, ta moped bo šel nazaj v Ljubljano s kombijem. Ko ležem v posteljo se podijo misli. Še sem mlad po duši, tudi telo očitno ni prestaro za take hece. Ampak ponavljal nekaj časa tega ne bom. Sem prestar. Prestar po kilometrih.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri