Tokrat nas je siva pot odnesla globoko pod mejo, v Zaječar (SRB), kjer je bil 16. Motoskup in 46. Gitarijada, ter seveda še prvi supermoto dogodek v državi. S klubom smo se na stroške njihove občine odpravili dol in kar smo tam doživeli bo z nami ostalo do konca življenja. Več v nadaljevanju.
Na Muggia Motors Week (o kateri si lahko preberete v prejšnjem blogu) je k meni pristopil italijanski Srb, ki je govoril o neuradni supermoto dirki, ki se bo organizirala v Srbiji. O sami progi ni bilo informacij, vendar se je prikupil moji židovski plati z besedo "zastonj". Občina Zaječar nam plača vse stroške (od potnih do hotela in hrane), zato se ponudbi nikakor nisem mogel upreti, v skrajnem primeru se mi namreč obeta zastonj izlet. Zadali so mi še nalogo, da najdem dva slovenska supermoto voznika, ki bi se nam pridružila. Si morate predstavljati, da bi v tukajšnjem mestu organizirali supermoto predstavo in nam še vse stroške pokrili? Jaz tudi ne.
Tokratni blog ni kratek, vendar imam enostavno preveč za poročat. Slovenca, ki sta se mi pridružila sta bila Žan Modic in Tine Saražin. Skupaj z ostalimi vozniki v klubu smo motorje natrpali v par kombijev in se razporedili po avtomobilih. Štartali smo v sredo ob 21ih, da bi se izognili gužvi in zaradi potencialnih zapletov na mejnih prehodih. Atakernet je po debelini spominjal na biblijo in z 10 motocikli ter vso opremo bi pedantni cariniki imeli marsikaj za pregledat. Italijanski Srb (v nadaljevanju Mile) nas je opozoril, da bomo ob vstopu v Srbijo zelo verjetno imeli težave in imel je prav. S Hrvati smo opravili relativno hitro, Srbi so se pa odločili, da nas ne bodo spustili čez, pa tudi podmazat se niso pustili. Zagozdili smo se med dvema ognjema političnih sporov med Srbi in Italijani. Ni nam preostalo drugega, kot se parkirati na stran in čakati 5 ur, da se je izmena zamenjala. Nova izmena se je pustila prepričati v zameno za par majic in končno smo odrinili naprej.
Pot:
Po izjemno dolgi poti se je zadnji del ceste grozno vlekel, saj smo praktično vozili skozi gradbišče, pred nami pa tovornjaki, ki so dimili, kot bi se gnali na drva (mi seveda brez klime, okna dol). Na poti smo videli tudi policijo z Zastavo 101, kateri bi lahko najbrž s kamperjem pobegnili. Začeli smo se spraševati v kaj smo se spustili.
Ko smo končno prispeli, smo se najprej odpravili v gostilno, kjer so nas postregli z goro mesa. Legende držijo, pleskavice so bile izjemne, ostala hrana prav tako, le vegetarjanci bi najverjetneje umrli od lakote oz. se ohranjali pri življenju s čebulo. Po odličnem kosilu smo šli v hotel, ki ni bil ravno Hilton. Vrata sobe se niso zapirala, nekatere školjke niso delale in dvigalo je izdelal Titov pradedek, vendar zastonj je zastonj.
Prvi dan:
Naslednje dopoldne smo se odpravili na obrobje mesta, kjer je bila improvizirana proga. Asvalt je bil poln lukenj in razpok, skozi katere je kukala trava. Tudi offroad so nam naredili, vendar brez skokov. Željni skakanja smo ob cesti zagledali predsednika gostujočega motokluba in ga vprašali za skok. Ta je ven potegnil mobitel in po minuti rekel, da pride popoldne bager in lahko naredimo kar nam paše, v Sloveniji se pa leta pregovarjajo za omogočiti offroad na državnem prvenstvu. Bagerist ni poznal koncepta skoka in je sprva naredil kar 10 metersko odskočno rampo v neznano. Po risanju in razlaganju, pa še ročnemu delu z lopato smo imeli lep 15 meterski skok, bagerist se pa je med delom ohlajal s pivom, zato je bil čas, da se odpravi domov, preden koga zakoplje.
Proga je bila zraven odra, kjer se je tiste dni odvijal koncert, ki je gostil skupine kot so Bajaga in Dubioza, zato smo pričakovali dostojno množico. Prvi dan smo se spoznali s progo in fajn se nam je zdelo, ko smo videli kar nekaj ljudi ob progi, vendar se nam ni sanjalo, kaj nas še čaka.
Proti večeru smo se s policijsko spremljavo odpravili v mesto. Na poti do tam smo imeli dovoljenje policije, da počnemo kar hočemo, zato vožnje po zadnji in neumnosti ni manjkalo. Zelo zabavno je bilo svoj dirkalni motor prosto zapeljat po javnih cestah, kamor sicer ne moremo. Na mestnem trgu smo se ustavili in tam so Italijani zagnali starega Tenereja in toliko zažgali gumo, da so naredili luknjo v asvaltu. Za tem smo se vrnili na progo in še nekaj krogov odpeljali, kasneje pa ob sončnem zahodu pospravili motocikle.
Prvi večer:
Prvi večer smo imeli še ogromno bonov za pijačo oz. zastonj pivo. Klub nam je tudi priskrbel 2 striptizerke, katere so Italijani hitro spravili na delo. Enemu sem tudi dal onboard kamero, iz katere imam zanimive posnetke. Sam sem moral ohranjati varnostno razdaljo, ker je bila punca z menoj kot fotografinja. Šli smo tudi na koncert Dubioze, kjer smo se zrinili do prve vrste tik ob zvočnike. Punca se je celo izmuznila skozi ograjo v VIP cono, ko varnostniki niso gledali in posnela skupino tik izpod odra. Po končanem koncertu smo se s piskanjem v ušesih počasi vrnili v hotel. Italijani so šli spat ob 6ih zjutraj, sosedi so imeli zlomljeno posteljo, na tleh pa razbito žarnico in razne madeže.
Omembe vredno je tudi kopanje. Blizu je bil bazen, zato smo se odločili, da se pojdemo ohladiti. V kopalkah z brisačami okoli vratu smo kar zajahali motocikle in se zapeljali do bazena (slika v albumu).
Drugi dan:
Naslednji dan smo najprej prišli k sebi, nato pa se ponovno odpravili na progo. Tam je bila že precejšnja gneča in ob progi se je kar trlo ljudi. Zanje je to bilo prvo srečanje s pravim supermotom, zato so bili izjemno navdušeni, vzdušje je bilo neverjetno. Delali smo razne čudne dirke (tek do motorja, itd.), da bi jih čimbolj zabavali. Že tukaj je bilo več gledalcev kot na vseh letošnjih dirkah skupaj.
The rockstar experience:
Tega dne smo ponovili vožnjo v mestu, vendar so nam tokrat pripravili mini progo na križišču in po trgu. Tega smo se seveda veselili zaradi precejšnje množice prejšnjega dne, ko smo pa prispeli do proge smo doživeli šok. Ljudje do koder seže pogled. Ogromno gledalcev, kot da bi prišel na koncert, vendar so bili vsi tam za nas. Organizator nam je povedal, da je prišlo 8.000 ljudi. O takih številkah še na svetovnem prvenstvu sanjajo, kaj šele nas 10 telebajskov. Asvalt je bolj drsel kot mokre proge z gladkimi gumami, zato smo večinoma po sprednji in zadnji peljali, pa seveda gume žgali, množica je pa norela. Vožnjo smo zaključili s krogom brez čelad, med katerim smo dajali petke občinstvu.
Množico so spustili na progo in takrat je še predsednik Aneip Olosa zakuril gumo s Tenerejem dokler ni počila. Ko sem se v gneči vračal do motorja so me pa ustavili in vprašali, če se lahko slikajo z mano. Seveda sem privolil, nato pa so začeli ljudje prihajat kar iz vseh strani in kmalu je okoli mene nastala gneča in vrsta, od tega pa 90% ženske. Če mi ne verjamete na besedo preverite sliko v albumu, ki sem jo posnel z GoProjem. Toliko ljudi se je želelo slikati, da sem v razne objektive mobitelov gledal kar 30 minut, počutil sem se kot kak nogometaš. Očitno sem vstopil v paralelno vesolje, kjer je supermoto izjemno popularen, drugače si tega nisem znal razlagati.
Po tej neverjetni izkušnji smo se vrnili na progo, kjer je tudi bilo ogromno ljudi. Izjemno je videti tako navdušeno publiko, vsi so kričali, ploskali in slikali, zanje je bila supermoto najbolj nora stvar na kolesih, kar so jih videli.
Drugi večer:
Po končani vožnji smo se stuširali in vrnili nazaj. Bonov je zmanjkalo, ampak tam 5dl točenega stane 100DIN oz. manj kot evro. Kasneje nas je k mizi povabil predsednik MK Triumph Zaječar (gostujoči klub), kjer je bilo ogromno za pit, za nameček so pa še pladnje epruvetk pustili na mizi, kjer niso dolgo zdržale. Tisti večer je rahlo moten, eni kolegi so si zrihtali punce, drugi kar striptizerke. Jaz sem imel svojo punco, once you go Merljak, you can't go back. Ena striptizerka se je preoblačila v kolegovem kamperju, pa še en Srb me je nahecal naj zeksam, češ da je steklenica viskija pri koncu, pa je v resnici kar veliko globokih požirkov trajalo, da se je izpraznila.
V hotel se nas je vrnilo 6 v 3-vratnem puntotu, nekateri so pa kar tam spali. Pravili so nam, da lahko naslednji dan spimo do kadar nam paše, pa vendar mi je ob 8:45 naslednje jutro nekdo trkal na vrata. Upal sem, da imajo vsaj požar za razlog, vendar smo morali oditi predčasno. Pot nazaj je bila dosti krajša, na vseh mejah smo namreč po hitrem postopku opravili.
Zaključek:
Pa smo spet v našem vesolju, ponovno v realnosti, kjer malokoga briga kaj znam početi z motorjem. Spremljali so me pa le še ostanki iz onostranstva, predvsem na Facebooku, kjer sem imel veliko novih friend requestov, slik in lajkov moje FanPage, ena Srbkinja je celo sanjarila, da bi se poročila z mano.
Ta nepozabni izlet je dokazal, kar že leta pravim. Supermoto je spektakularen šport, pripeljite ga ljudem in oboževali ga bodo. Srbi so mi pisali, da bodo prodali cestake in si kupili supermoto. Mislim, da bi tudi v Sloveniji tak dogodek sredi mesta pripeljal ogromne množice, ki bi se definitivno zabavale ob gledanju. Sanjam, da bi doma imeli takšno gledanost in prepoznavnost, vendar se sanje razblinijo, ko pomislim na tiste ljudi, ki radi mečejo polena pod noge, ko se le da. Zeleni, modri, ne manjka jih. Zgleda, da v našem vesolju tak dogodek še ni možen, lahko pa upam, da bomo našli zagon za kreniti malce paralelno.
Rad bi se še zahvalil organizatorjem dogodka MK Triumph Zaječar in najboljšemu klubu, ki je izlet tudi organiziral; Aneip Olos.
Prav tako pa ne bi šlo brez CPK Racing, Motul, AS Domžale in Nuova Faor.
Back to reality!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja