'Saj bi dirkali pa ni ljudi! ' Le zakaj? Malenkosti rodijo velike stvari, tudi velike probleme.
Letos sem se v supermoto pokalno prvenstvo vključil na sredini dirkaške sezone. To je bila moja prva dirkaška sezona. In preden sem lahko začel z dirkanjem, sem moral pridobiti dirkaško licenco, kar se je izkazalo za precej zapleten postopek, čeprav pravzaprav ni (ali vsaj ne bi smel biti).
Za informacije sem najprej povprašal na AMZS-ju, ker pa se je uslužbenki na drugi strani telefonske linije očitno precej mudilo, mi je povedala le to, da je postopek pridobitve dirkaške licence razložen na spletni strani. Jaz postopka za pridobitev licence na njej nisem našel in sem mnenja, da bi bila spletna stran lahko bolj pregledna. Zopet sem poklical na AMZS, tokrat sem govoril z drugo osebo, ki mi je dala potrebne podatke, a v napačnem vrstnem redu.
Najprej sem se včlanil v avto-moto društvo, kjer so mi izpolnili obrazce, ki so potrebni za pridobitev licence. Potem sem se odpravil na zdravniški pregled, tam pa so od mene zahtevali zdravstveni kartonček. "Kakšen kartonček? " sem jih vprašal. "Kartonček, ki ga dobite na AMZS-ju, v katerega napišemo zbrane podatke." Tako sem se vrnil na AMZS po kartonček in je šel dan. Tako sem potem še cel teden taval od enega do drugega. 'Dobro, ni problema, kar se mora ni težko', in stvar sem izpeljal do konca. Pri vsem tem postopku sem dobil občutek, da sem pri tem čisto sam in da nikomur ni mar, če se v prvenstvo vključi še en dirkač.
Na prvi dirki v Puli pa je poleg vseh dirkaških debat pogovor nanesel tudi na to izkušnjo. Večina sogovornikov pod šotorom ni bila presenečena nad mojo zgodbo. Dirkališč, kjer so izpeljane supermoto dirke je malo. V Logatcu, na Ptuju, na Vranskem in v Puli so le dirke. Trenirati med letom tam ni mogoče. Gledalcev je vedno manj, ker se jim poleg dirke nič ne ponudi. Mnogi bi si želeli več programa. Da bi se kaj dogajalo med dirkami, da bi lahko pojedli 'čevape', spili pijačo, si ogledali še kaj drugega kot le dirke . . Izjema je Vransko (in Enduro Ajdovščina), kjer je bilo za vse zgoraj našteto poskrbljeno. To hočemo ljudje. Kruha in iger.
In ko bomo vse to sposobni izvesti, bodo za motošport nastopili boljši časi. V nasprotnem primeru se lahko kaj kmalu zgodi, da se bo prvenstvo poslovilo.
Ne vem kakšna je situacija na AMZS-ju in kakšni so njihovi plani za prihodnost. Upam le, da imajo vizijo, moč in voljo za to, da bodo v prihodnjih sezonah štartna mesta in prostor na tribunah čim bolj zapolnjeni.
Nočem, da ta blog izpade pesimistično ali kot napad na zvezo in zaposlene, ravno nasprotno. S funkcionarji na dirkah smo se dobro razumeli. Vsa dejanja in aktivnosti so bile izvedene korektno. Ne verjamem pa, da je to vse, kar lahko da ta šport od sebe. Želim si, da bi se na supermoto dalo več poudarka in obenem prevzemam del odgovornosti v smislu prispevkov, ki bi jih bilo lahko več, da bi ta sila zanimiv šport približali ljudem.
V enem od naslednjih blogov bom malce opisal, kakšne stroške nosi ta šport na amaterski ravni. Verjemite, bolj dostopen je kot si mislite.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja