Zakaj morda digitalna enduro transverzala ni najboljša ideja?

Ali je dobro, da na spletu obstaja digitalni vodič po evropskih stranpoteh?

Zakaj morda digitalna enduro transverzala ni najboljša ideja? (foto: Matevž Hribar) Matevž Hribar
2. 7. 2018

Bil sem star med 16 in 18 leti, v tem obdobju sem namreč lastil eno tako čudovito 125-kubično Aprilio ETX, ko sem bil na enduro forumu prvič opozorjen: »Ne objavljaj fotografij z enduro voženj.« Znanec me je na to opozoril iz (vsaj) dveh razlogov: prvič zato, ker naj bi organi spremljali tudi tovrstne objave in grešnike celo kaznovali, drugič pa zato, ker bi objava lokacij lahko pomenila neželeno povečanje prometa, česar si pri tovrstnem početju pač ne želimo. Ja, sliši se nekoliko egoistično, češ, jaz se tukaj lahko vozim, drugih pa rajši ne vidim, in če sem čisto odkrit, je na tem tudi nekaj resnice. Ampak strinjajmo se: enako je z, denimo, gobarjenjem.

Ko sem prvič zasledil idejo vseevropske enduro transverzale, sem tudi sam zastrigel z ušesi in idejnega vodjo celo kontaktiral, če lahko preko medijev pomagam s širjenjem vesti o projektu 'markiranja' terenskih poti po Evropi. Takrat je dejal, da tega niti ne potrebujejo, niti si pretirane reklame ne želijo, rajši bodo zadevo prepustili 'naravnemu' razvoju. A družabna omrežja so naredila svoje: zadeva je dobila zalet. Čeprav tudi sam sila uživam v tovrstnem raziskovanju sveta in sicer v transverzali vidim kar nekaj svetlih plati, bom navedel nekaj razlogov, zakaj morda ideja vendarle ni najboljša. Ja, vem, z uporabo GPS koordinat naj bi se strinjal z nekakšnimi 'pogoji uporabe', s čimer naj bi se ognili vsem opisanim težavam, ampak … Več o tem v točki dve.

1. Ko se ti skozi (lastniški) gozd sprehodi en gobar, s tem nimaš težav. Ko jih je 100 … Enako je z vožnjo motocikla z odprtim izpušnim sistemom mimo hiše, s sprehajalci psov, gorskimi kolesarji, enduraši … Pa še kak politično zelo aktualni primer bi lahko našli. Skratka: če (oziroma ko) se bo število tovrstnih popotnikov na enduro strojih povečalo do določene mere (točne meje seveda ni mogoče določiti), bo domorodcem zavrelo.

2. Dasiravno v druženju s somišljeniki dobiš občutek, da so to fajn, razgledani, do narave in družbe spoštljivi ljudje, je resnica takšna, da množico sestavljajo vseh sort tiči; tudi takšni, katerim se za enduro bonton kratko malo je** in takšni, ki se bodo teh poti lotili s terenskimi avtomobili. Na skupnost bo padla črna luč in pojavile se bodo žice, žeblji, nasuti kupi zemlje in, buh ne daj, tudi kakšna grožnja z vilami ali dvocevko.

3.  Slej ko prej se bo (če se ni že) pojavil nekdo, ki bo iz tega prostovoljnega projekta začel delati posel, dasiravno le s preprodajo označenih GPS poti (kar se je že zgodilo). V čem je težava? Beri prvo točko.

4. S popularizacijo takšnega načina preživljanja prostega časa se ustvarja občutek, da se tega lahko loti kdorkoli – in tako se bodo enduro popotništva lotili motoristi, ki nimajo pojma o pripravi motocikla in/ali tehniki vožnje ter se predvsem ne zavedajo tveganja pri tovrstnem hobiju. In se bo Janez na novem Advenčerju v sijoči terenski opremi priznanega proizvajalca zakotalil po melišču. Glej ga zlomka, tudi tista čudežna ovratnica, ki daje občutek, da se ti na tem svetu ne more zgoditi nič več hudega, ne bo opravila svojega dela. Ampak, ja, isto se dogaja tudi v, denimo, cestnemu motociklizmu ali alpinizmu. Denar ne mora kupiti spretnosti (in izkušenj). Enduro res ni za vsakogar. Še izkušenim se zdrobi kakšna ključnica in obrne koleno. In zakaj je lahko takle izlet nevarnejši od, denimo, Dakarja? Tam bo pri vas slej ko prej zdravniška ekipa, magari z helikopterjem. V Albaniji? Hm.

Spodobilo bi se, da bi bilo teh točk pet, ampak namesto pete bom dodal tretji razlog, zakaj naj enduraš ne bi razkrival svojih poti (če si pozabil prva dva, še enkrat preberi prvi odstavek): bistvo vožnje izven utrjenih (ustaljenih!) poti mora biti tudi (in predvsem) raziskovanje, pri čemer se soočimo tako z naravnimi preprekami kot tistimi v glavi. To pomeni, da mora takšna vožnja vsebovati tudi izgubljanje, tavanje, obračanje (sredi najbolj nemogočega klanca), spraševanje domačinov, vračanje po isti poti … Preklinjanje, šraufanje v temi in kar je še teh sladkosti. Če to preskočiš, si na začetku zgrešil pomembno lekcijo. Pa srečno!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri