Test: Suzuki V-Strom 1000 XT - Dr. Big je dobil naslednika

Zdaj, tri desetletja pozneje, ni dosti drugače. Potovalni enduro motocikli so moderni in izjemno uporabni ter tudi zato priljubljeni, Suzukiju pa je uspelo ohraniti precej dobro zunanjo podobo, ki se spogleduje z danes 'youngtimersko' klasiko. Za vse, ki niste vedeli, s priljubljeno dvojno 'strehico' ali kljunom pred žarometom je prvi na sceno pripeljal prav Suzuki DR Big, ne BMW-jev GS, ki je danes glavni protagonist s tem oblikovalskim detajlom.

Ob zadnji prenovi je V-Strom 1000 dobil nekaj boljšo elektroniko in osvežen videz, ki se prav v izvedbi XT navzven kaže v bolj terenskem videzu. Poleg koles z naperami so tu še solidni ščitniki rok, bolj kozmetična, a vseeno vsaj za manjše stike s podlago primerna plastična zaščita motorja. Zares pa navduši rumena barvna kombinacija, ki je sicer Suzukijeva uradna barva za motokros in enduro.

Dvovaljni, 1.037-kubični motor zmore 100 'konjev', kar v današnjih časih seveda ni presežek, moram pa poudariti, da zaradi lepe krivulje navora in moči omogoča sproščeno in dinamično vožnjo. Natančen šeststopenjski menjalnik dobro sodeluje z motorjem, zato je moči dovolj za potovanja v dvoje. A kot rečeno, ne ponuja presežka. Zavore so brez težav kos zmogljivosti in 228 kilogramom mase motorja, pripravljenega za vožnjo. Vzmetenje in okvir ob dinamični vožnji ponudita dober kompromis med udobjem in športno togostjo, prav tako med dolgimi ovinki v nagibu ostaja miren v začrtani liniji. A vseeno bolj kot športno polaganje ovinkov ljubi sproščeno vijuganje po asfaltu.

Ko sem se kot ljubitelj terenske vožnje zapodil na makadam in celo na gozdno pot, pa me je presenetilo, s kakšno samozavestjo sem lahko odprl plin. Za maksimalni užitek sem izklopil sistem za nadzor zdrsa zadnjega kolesa (ki sicer deluje zelo preprosto in dobro za vožnjo po cesti) in odprl plin do konca. V tem trenutku sem si zaželel le še, da bi ga pred tem obul v terenske gume. Na makadamu drifta skozi ovinke kot pravi enduro. Za širokim krmilom sem se počutil dobro, pohvaliti pa moram preprosto, a učinkovito nastavljanje vetrobranskega pleksija. Za mojih 180 cm višine je bilo vetrne zaščite dovolj, prav tako udobja med sedenjem, menim pa, da si boste višji motoristi morali pomagati s kakšnimi dodatki v smislu povišanega sedeža in dodatne vetrne zaščite.

S polno posodo za gorivo boste prevozili med 280 in 320 kilometri, kar je za tak motocikel povsem sprejemljivo. A najboljše pri vsem sta njegova cena in pregovorna zanesljivost. Točno takega, kot ga vidite, dobite za 12.300 evrov in se z njim lahko odpeljete na ovinkast izlet v Dolomite ali pa na prašne poti po južnem Balkanu.

Končna ocena: to je zares veliko motorja za dobro ceno. Če ste med tistimi, ki niso pripravljeni plačevati za velike potovalne enduro motocikle okrog 20 tisočakov, je to vrhunska alternativa.

besedilo: Peter Kavčič
foto: Saša Kapetanovič

• Preberite tudi: Test: Suzuki V-Strom 650