Piaggio Ape TM 703 - Testi - Moto Magazin

Piaggio Ape TM 703

Ima volan, streho, prestavno ročico, sedež za dva in celo vzvratno prestavo, a je vseeno registriran kot motocikel – kaj je to?

27. 4. 2008

Ape! Mali tovornjaček na treh kolesih, ki je z Vespinim motorčkom na ceste zapeljal že leta 1948 in vse do danes kakšnih večjih tehničnih in oblikovnih predelav ni bil deležen. Je kot večni Land Roverjev Defender – zastarel na pogled, a takšen pač je in mora biti. Zato se niti slučajno ne usedite vanj z mislimi, da gre za nov izdelek. Nekatere tehnične rešitve, na primer mehanizem za odpiranje šip ali nastavljanje ogrevanja so na ravni prvih Fičkov, ravno tako končna izdelava.

Barva je na nekaterih mestih pomarančna, kot bi Apeja popravljal kak lokalni ličar, stiki plastičnih s kovinskimi deli so tako natančni, da lahko ponekod v špranjo vtaknete prst, materiali pa so v notranjosti kabine le trije: pločevina, trda plastika in tkanina, v katero je oblečena klop. Da, dva potnika lahko sedita na klopci, ki ji ni mogoče nastavljati ne vzdolžnega premika ne kota naslonjala, ki je nameščen povsem pravokotno. Udobja ne pričakujte.

Moja glava na 182 centimetrih višine se je, kadar sem sedel vzravnano, dotikala stropa, kar zna biti nerodno pri vožnji po slabi cesti ali čez ležeče policaje. Kolena se dotikajo armaturne plošče in lahko se vam zgodi, da z nogo pomotoma prižgete brisalnike. En brisalnik, če smo natančni. Ki obriše šipo na sredini, pred voznikovo glavo pa ne.

Prostora v kabini je za dva, in če govorimo o dveh dedcih normalne postave, hitro postane tesno. Nekaj centimetrov se v toplem vremenu lahko pridobi, če oba odpreta okni in komolce po frajersko postavita na okno. Kadar je mraz, lahko kabino ogrejete s potegom rdečega vzvoda, z nekim drugim vzvodom, skritim pod sedeži, pa ukazujemo, kam naj piha zrak – na prednje steklo ali pod noge.

Kabina se tako po nekaj kilometrih povsem solidno ogreje, a ne pričakujte savne. Šibkost prezračevanja se izkaže predvsem, kadar se v slabem vremenu vozita dva in takrat je bolje imeti v pomoč kakšno cunjo, da obrišemo zarošene prednjo in stranski šipi. Odlagalnih predalov je presenetljivo veliko, manjka le kakšna nedrseča podlaga, da se ključi, mobilni telefon in kovanci ne vozijo sem ter tja med divjim vijuganjem po mestnih ulicah.

V notranjosti najdemo poleg števca skupno prevoženih kilometrov, prikazovalnika hitrosti, osnovnih stikal ter lučk celo pepelnik in vžigalnik za cigarete. Mimogrede, ko se začne na kratko prižigati lučka za gorivo ali mazalno olje, je obojega dovolj še za vsaj 50 kilometrov, zato brez panike.

Apeja poganja enovaljni dvotaktnik, prav tak, kakršen je včasih služil v legendarni Vespi. Ima ločeno črpalko za mazalno olje, električni zaganjalnik in ročni čok. Ko se privadimo, kdaj ga je treba vklopiti in koliko plina je treba dodati, motorček vžiga brez težav, tudi ko se temperatura spusti pod ničlo.

Štiristopenjskemu menjalniku ukazujemo s prestavno ročico kot v avtomobilu, le prvi vtis s pretikanjem je, hja, nenavaden. Ukazi se namreč prenašajo prek pletenic, zato je občutek zelo gumijast in nenatančen. Ampak privadili smo se tudi tega in po nekaj dnevih vožnje pozabili, da nas je to sploh kdaj motilo.

O, vožnja. To pa je doživetje in pol.

V os­rednji Sloveniji, kjer teh trikolesnikov ni prav veliko (na Primorskem jih je več, zato ni tako vpadljiv), boste zagotovo bolj opazni kot z najbolj modernim superšportnim motociklom. Ljudje se obračajo, se smejijo, nekateri celo trobijo in mežikajo z lučmi.

To zadnje včasih počnejo tudi slabe volje, saj se zelena zverina po ravnini premika približno 65 kilometrov na uro, kar je v mestu povsem dovolj, na hitrih cestah pa se za hrbtom kmalu nabere kolona. Ni ravno dirkalnik in po pravici povedano, kaj dosti hitreje se niti ni varno voziti. Vsaj občutek ni najboljši. Na 100 prevoženih kilometrov si je mali tovornjaček zaželel okrog 7, 3 litra, k temu pa je treba prišteti še nekaj malega olja za dvotaktnike.

Prve tri prestave so izrazito kratke, zato lahko, kadar je keson prazen, brez težav speljujemo v drugi. Četrta je ‘potovalna’, zato je treba tretjo zavrteti v višje vrtljaje, da motorček lepo potegne do največje hitrosti. Veste, kaj so nas največkrat vprašali mimoidoči? »A se to kaj prevrne? « jih je zanimalo.

Vozne lastnosti sploh niso tako katastrofalne, kot bi ocenili na prvi pogled? Da je centrifugalna sila na vozilo v ovinku prevelika, najprej opozori z vrtenjem notranjega pogonskega kolesa v prazno, pozneje pa se lahko Ape postavi na dve kolesi in ob pretiravanju tudi na bok, a nam tega na srečo ni uspelo preizkusiti.

Nič še nismo spregovorili o njegovem prvotnem namenu, o prevažanju tovora, torej. V tem pogledu je Ape uporaben in zelo praktičen, sploh ko je treba po ozkih ulicah pripeljati nekaj zabojev sadja, zelenjave, mogoče peska ali pa ravnokar nacepljenega bukovega lesa. Keson je večji od tistega na pickupu s podaljšano kabino, dovoljena obremenitev pa je kar 700 kilogramov.

Slovenska mesta in ceste niso tako specifični, da bi se ljudje množično prevažali s temi tovornjački. Je pa lahko Ape zelo uporaben dvokolesnik za nekoga, ki si avta noče ali ne more privoščiti, jabolk pa na tržnico noče prevažati s samokolnico. In še ena ideja se mi je porodila. Glede na prepoznavnost na cesti je naravnost idealen za oglaševalce, ki se poslužujejo vedno bolj nenavadnih prijemov. Si predstavljate čredico Apejev z velikimi napisi podjetja XXX, ki bi se vsak dan zapeljali čez Ljubljano? Uspeh zagotovljen.

Iz oči v oči

Matej Memedovič: Nekaterim smešno, drugim ravno nasprot­no, všečno in predvsem zelo uporabno vozilo.

Tisti, ki se odločate o mestnem dostavniku, morda odpirate lastno podjetje za urejanje okolice in vrtov ali imate kmetijo, gotovo ne boste dolgo premišljevali, ali bo Ape res kos nalogam. Predvsem vas bo pozitivno presenetil.

Marko Vovk: Ko sem ga prvič videl na dvorišču pred uredništvom, sem se mu od srca nasmejal. Tri kolesa, velik keson, dvotaktnik. Česa takega ne vidiš vsak dan. Res je, da je zelo uporabna zadeva, a o kakšnem udobju in hitrosti Apeja ne moremo govoriti. Namenjen je prevažanju tovora in temu namenu prav dobro služi.

Cena testnega vozila: 6.130 EUR

Motor: enovaljni, dvotaktni, zračno hlajen, 218 cm? , uplinjač.

Največja moč: 7 kW (9, 5 KM) pri 4.500/min.

Največji navor: n. p.

Prenos moči: 4-stopenjski menjalnik, polosovine.

Zavore: bobnaste.

Posoda za gorivo: 15 l.

Nosilnost: 700 kg.

Zastopnik: Trgoavto Koper, 05 663 60 00, www.trgoavto.si.

Hvalimo in grajamo

+ prepoznavnost

+ uporabnost, okretnost

+ nizki stroški registracije

- kakovost

- utesnjenost v kabini

- poraba goriva

- cena

Matevž Hribar, foto: Saša Kapetanovič, Matej Memedovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri