Podaljšani test: Yamaha XSR700

Ko je od urednika prišla komanda, da bom nekaj časa vozil Yamaho XSR, se mi je ob misli na nabito polno domačo garažo zavrtel film, v katerem to zadevo držim za roge in jo premikam in umikam.

Podaljšani test: Yamaha XSR700 (foto: Matjaž Tomažič) Matjaž Tomažič
21. 7. 2016

Sam bi se veliko raje kot s sodobnim cafe racerjem retro videza vozil s čim starejšim. Do preveč predelanih sodobnih motociklov, ki želijo dajati retro vtis, nimam posebnega veselja. Prvič zato, ker iz marsikatere domače kovačije mojstri pripeljejo pogojno vozne ruševine, drugič zato, ker sem se že v rosnih letih nalezel virusa, ki mu pravijo oldtajmer, včasih tudi klasik.

A ker sem se imel v zadnjih letih, ko sodobni cafe racerji postajajo trendni, mož-

nost zapeljati s kar nekaterimi od njih, se mi je uspelo sprijazniti z dejstvom, da je lahko pot do cilja zabavna tudi brez vmesnega postanka in servisa pod borovcem. Zato proti tistemu, kar pripelje iz tovarne, nimam nič, priznam, da se z njimi zelo rad vozim, vendar bi za večino voženj iz garaže vseeno raje potegnil kak drug motocikel ali skuter.

Tale Yamaha pa mi je dala misliti. Nimam namreč v spominu, da so motorji retro cafe racerjev tako uglajeni, da so tako lahkotni in vodljivi ter da ciklistiki nimaš česa očitati. Še zlasti ne tega, da naj bi bili to živahni motocikli. Tale Yamaha to vsekakor je. Ko se v drugi in tretji prestavi obesiš na ročico plina, oddrsava zadek, in to kar precej odločno. Na gladkem mestnem asfaltu to postane zabavno, sploh zato, ker veš, da zavore to Yamaho hitro in učinkovito ustavijo. Akrapovičev izpušni sistem je kriv, da je večino časa izbrana prenizka prestava, ampak si težko pomagaš. Zadeva pač zelo prijetno tuli.

Nimam resnih pripomb, ta motocikel ponuja več, kot sprva od njega pričakuješ. Nisem konstruktor in mogoče nimam prav, a če so Japonci želeli izdelati motocikel, ki je prijazen in primeren za vsakogar, potem bi ga lahko dimenzijsko malce raztegnili. In uvedli kakšno inovativno novost. Predvsem kar zadeva prtljago, saj nahrbtnik na takem motociklu ni videti kul. Če ima vsak pravi stari cafe racer nekje pod sedežem kakšen 'kaslc' za orodje, bi lahko imel zanesljiv sodobni cafe racer vsaj predalček za telefon in preostale drobnarije. Glede na to, da z njim nihče ne bo odšel na konec sveta, bi lahko na primer žrtvovali del rezervoarja in v njegov rob vgradili vratca s predalčkom. Moje kaprice? Sem pač razvajen.

Ko zvečer pred garažo odpreš pločevinko in si ogleduješ tole Yamaho, ugotoviš, da gre kljub vsemu za zelo domišljen kos motocikla. Saj bi se igral z vzmetenjem, ampak ni potrebe, naj se malo guga, nisem na dirki. Pogled na ogledala in nekatere druge detajle daje vedeti, da dizajn vendarle ni imel prednosti pred varnostjo in praktičnostjo, vendar ji to daje dodaten šarm. Predelajte jo po svoje. Odlična osnova, ki je tudi vozna in bo atraktivna še čez 20 let. Igral bi se z detajli, drugo bi pustil pri miru. Sploh nisem več proti.

bese­di­lo: Matjaž Tomažič, foto: Matjaž Tomažič

Značke:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri