Neverjetno, kako hitro beži čas. Skoraj tako hitro, kot se vrtijo vedno hitrejši motocikli razreda supersport 600. Pomislite, komaj leto je preteklo od zadnjega primerjalnega testa šetstotakov, pa smo že spet lahko preizkusili štiri japonce. Konkurenca ne spi, zato je bilo določanje najboljšega izmed njih težaško opravilo!
Vsi testni motocikli so štirivaljni, za polnjenje skrbi elektronika, imajo šeststopenjske menjalnike, pnevmatike podobnih dimenzij, celo zavore in vzmetenje so v osnovi enaki. S takim razmišljanjem hitro sklenemo, da je edino, kar odloča pri nakupu, pripadnost znamki in privlačen zunanji videz. Pa ni popolnoma tako. Ko se prepoten in poln vtisov presedeš z enega na drug motocikel, ti je že v prvem ovinku jasno, da je ta drugi od prvega drugačen. Zelo drugačen.
Torej: ker so si med seboj tako različni, z lahkoto določimo najboljšega, najslabšega in še tista dva vmes bi lahko vključili. Tudi ta trditev nikakor ne drži. Ker so tudi uporabniki različni, ne bo vsakemu všeč isti motocikel. Nekomu, ki se bo vozil le po dirkališču, bo všeč R6, njegov prijatelj, ki se bo zapeljal tudi po cesti, pa s superšportno Yamaho ne bo zadovoljen, kaj šele njegova boljša polovica. Točkovanje štirih tako dobrih motociklov in razvrščanje od prvega do zadnjega mesta je zato zelo neprijetno opravilo, a nekdo mora to vseeno storiti. Samo za vas, spoštovani bralci, smo to naredili avtomagazinovci v sodelovanju s hrvaško revijo Motopuls in dirkačem Boštjanom Skubicem, ki se je na letošnji Daytoni uvrstil na sanjsko 14. mesto v svetovni konkurenci.
Verjetno vam je jasno, da takih strojev ni mogoče preizkusiti v nevarnem cestnem prometu, zato smo športnike zapeljali na Madžarsko, natančneje na dirkališče Panoniaring. Ovinkasto zahtevna pista je za šetstotake dober preizkus. V kombinacijah zavojev pride do izraza odzivnost motorjev v srednjih vrtljajih in lahkotnost motocikla, ne manjka pa hitrih ravnic, na katerih je mogoče preizkusiti vso moč in na koncu katerih smo lahko z močnimi stiski ročic utrudili še zavore.
Vozni park je obsegal štiri večne bojevnike v razredu supersport 600: dva modela sta letos nova, dva smo imeli priložnost preizkusiti že lani. Honda je za letos pripravila novo CBR 600, ki naj bi ‘udarila’ predvsem po Yamahi, ki je bila prodajno in na dirkališčih zelo uspešna. Oblikovno je nekako pričakovana naslednica prejšnje CBR, le da so ji nadeli agresivnejši videz in jo oskubili plastike.
Tisti, ki so že naveličani kopiranja GP-podobe, bodo morali počakati do naslednje prenove. Bolj kot oblikovno so jo prenovili tehnično: štirivaljnik je manjši in lažji, spremenjeni so okvir in zadnje vilice, dodelili so ji elektronsko krmiljen blažilnik krmila (kot pri CBR 1000) in dosegli, da je novinka najlažji motocikel v razredu. Kawasaki ZX6R je z videzom marsikoga ‘vrgel na rit’. Že prejšnja Ninja je bila oblikovno zelo samosvoja, letošnji izdelek to tradicijo le nadaljuje. Od vseh štirih ima najbolj čiste linije, ki v kombinaciji z zeleno barvo brez grafik pušča medel vtis. Bo že nekaj na tem, da njegovega videza nihče iz testne ekipe ni postavil na prvo ali drugo mesto.
Čeprav je lep in agresiven, zaradi polnih plastik deluje tudi največji med vsemi štirimi. A izkušnje kažejo, da ima Kawa dovolj privržencev, ki se bodo navadili tudi nove maske z majhnimi mačjimi očesi. Prenovljen je skoraj v celoti, od valjev, ojnice in menjalnika do okvirja in zadnje nihajke. Dobrodošla novost je prikazovalnik trenutne prestave, ki bi se lahko izpisoval na malce večjem zaslonu. Suzukija poznamo že od lanskega leta, a zato sploh ne zaostaja za sotekmovalci. Zunanjost sledi litrskemu bratu in je klasični predstavnik Suzukijeve čete cestnih dirkačev.
Razpoznamo ga po ostri sprednji luči, smernikih v ogledalih in po kratkem, a privlačno nabitem zadku. Izpuh je po vzoru GP dirkalnikov speljan za desno voznikovo stopalko. Yamaha je nabrita športnica. Čeprav je bila predstavljena lani, še vedno najbolj bode v oči s skoraj že nezemeljskim videzom. Že samo z (lažnivim) merilnikom vrtljajev ježi kožo, kaj šele s športno tulečim zvokom, ki ga oddaja skozi kratek izpuh in zračno komoro.
Če se za začetek za hip usedemo na vsakega izmed motociklov, izstopa Yamaha. Najvišji sedež in nizko postavljeno krmilo silita voznika v dirkaški položaj, ki muči zapestja, zato je R6 dobra izbira le, če kupujete dirkaški motocikel. Tudi sedež in stopalke za sopotnika so tako rekoč odveč, če vas nima najdražja resnično rada in bo pripravljena za vožnjo do obale potrpeti. Kar zadeva športno sedenje, ji sledita Honda in Kawasaki, preseneti pa Suzuki, saj se na njegovem nizkem sedežu sedi nepričakovano sproščeno. Da ne bo pomote – GSXR zaradi tega ni športni potovalnik, a v primerjavi z R6 je razlika očitna.
Preidimo k najpomembnejšemu organu glede zmogljivosti, k štirivaljnemu srcu. Pomislite, ti motocikli dosegajo moči, kakršne so v začetku tega tisočletja dosegali devetstotaki! Odzivnost v nižjih in srednjih vrtljajih se z leti ni kaj dosti izboljšala, se pa motorji radi vrtijo. Zelo hitro vrtijo! Samo poglejte tehnične podatke – največjo moč dosegajo pri več kot 13.000 vrtljajih v minuti.
Honda in Suzuki najbolj zvezno podajata moč in sta zato primernejša tudi za cestno rabo. Oba začneta kazati zobe pri približno 9500 vrtljajih in ne popustita do številke 14 na prikazovalniku vrtljajev, GSX-R se zavrti še nekaj stotov hitreje. Strupenega zelenca moramo za izkoristek moči zavrteti še višje, treba pa je poudariti, da njegova moč narašča zelo čisto in brez sunkov.
Yamaha? Če kazalec ni v območju dvomestnih številk (torej deset ali več), zmanjka moči za izstrelitev iz zavoja, zato zahteva več vozniškega znanja. Pohvali se lahko z najboljšim vzmetenjem v kvartetu in je zelo stabilna v zavoju. Velik plus za R6 je drseča sklopka, ki umiri zadnje kolo pri prestavljanju navzdol med zaviranjem. Pri Hondi pravijo, da ‘antihopping’ sklopke niso namestili zaradi varčevanja pri teži. Eh, tistih nekaj gramov več …
Kakovostno delovanje vzmetenja smo pohvalili tudi pri Kawasakiju, ki je glede športnosti najbližje lanski zmagovalki primerjalnega testa. Na tem področju si zasluži grajo CBR, ki je serijsko nastavljena premehko in prenizko. Motocikel dopušča zelo globoke nagibe in če se stopalke prehitro dotaknejo asfalta, voznik nima najboljšega občutka. Boštjan si je takoj ogledal, kako bi Hondo za dirkaško uporabo lahko dvignil. Suzukijevi teleskopi in zadnji blažilec delujejo zelo dobro, le pri pospeševanju se mu najraje od vseh štirih dvigne sprednje kolo, kar je sicer všeč postavljačem, ne pa tudi dirkačem.
In kako smo sklenili? Poglejte v tabele in vse vam bo jasno. Preveč so si podobni, da bi vam lahko stoodstotno zatrdili, kateri je za vas najboljši, in po drugi strani preveč različni, da bi odločala le zunanji videz in pripadnost znamki, kar je sicer zelo pomembno pri nakupu novega jeklenega konjička. Upamo, da je naša primerjava pomagala vsem tistim, ki nimajo možnosti sami preizkusiti vseh vozil v ožjem izboru pred nakupom.
1. mesto: Honda CBR 600RR
Cena: 9.800 EUR
Hvalimo in grajamo
+ lahkotnost
+ vodljivost
+ prožen in močan motor
+ izredno nezahtevna za vožnjo
+ zavore
- premehko vzmetenje v serijski izvedbi
- cena
2. mesto: Suzuki GSX-R 600
Cena: 8.250 EUR
Hvalimo in grajamo
+ cena
+ odličen vsestranski motocikel
+ močan motor
+ veliko navora
+ dobre zavore
- malce premehko vzmetenje
3. mesto: Kawasaki ZX-6R
Cena: 9.445 EUR
Hvalimo in grajamo
+ cena
+ dober na cesti
+ močan in z navorom nabit motor
+ zmogljivosti
- zavore
- občutek na ročici zavore
- ergonomija za voznika
- dolgočasne grafike
4. mesto Yamaha YZF R6
Cena: 9.900 EUR
Hvalimo in grajamo
+ odlična za dirkača
+ močan motor
+ vzmetenje
+ zavore
- cena
- motor je prezahteven za začetnike
- vožnja v dvoje je tu najbolj neudobna
Matevž Hribar, foto: Željko Puščenik