Klasika je vedno moderna

Sam sem resda morda nekoliko pristranski in priznam, da mi je osebno najljubši Scrambler Desert sled, ki je nekakšen enduro in zmore marsikaj tudi na makadamu, a je za marsikoga njegova višina sedeža že lahko ovira. Zato je model, kot je Street Classic, v bistvu najbolj vsestranski. Mene prepriča z videzom, saj mu siva barva v kombinaciji s črnim motorjem in platišči z žičnimi naperami lepo pristaja. Je dovolj eleganten za poslovneža ali damo, da se lahko nanj usedeš tudi v elegantni obleki in odpelješ na sestanek z odprto jet čelado. Ko pa oblečeš 'kavbojke' in usnjeno jakno, dobro odigra tudi vlogo upornika. Predvsem ponudi veliko v vožnji.

Ne bom pozabil, ko sem se z njim odpravil na Golte. Po avtocesti je šlo z njim po omejitvah povsem brez težav in tudi pokončna drža za širokim krmilom tja do 120 kilometrov na uro ni pretirano težavna in utrujajoča. Ko pa sem prispel na ovinke, na čudovito vijugasto gorsko cesto, se mi je smejalo pod čelado. V nekaterih ovinkih sem sicer malce drgnil s stopalkami po asfaltu, ampak verjamem, da prav veliko voznikov Scramblerjev tega ne bo počelo. Recimo, da sem želel preizkusiti skrajne meje, kaj zmorejo rahlo terenske gume. Prepričal me je s svojo lahkotnostjo pri spreminjanju smeri, vse, ki ste nekoliko bolj nizke rasti in imate radi obe nogi na tleh, ko stojite pred semaforjem, pa bo tale Ducati ponudil dober občutek varnosti.

Na ovinkih je moči za dinamično vožnjo dovolj, težko pa govorim o športnih zmogljivostih. Pri Scramblerju je bolj poudarek v uživanju v sproščenem vijuganju, v velik plus pa mu štejem tudi zmožnost premagovanja makadamske ceste ali celo nekoliko bolj zahtevnega vzpona po luknjasti cesti do zgornje koče na Golteh. Dokazano premore tudi nekaj terenskega karakterja. Ob vsem tem, pa tudi ob priganjanju, ne porabi preveč. Nezahteven dvovaljnik je na testu popil 5 litrov in pol na 100 kilometrov. A kljub temu je Scrambler kar izziv za denarnico. Ob polni ceni 9.900 evrov žal ugotavljam, da prestiž še vedno stane.