Dirkališče je varnejše od ceste

Časi, ko se je s supermoto stroji dirkalo v centru Kamnika in Domžal, ko so na taistih dirkah poleg 'ta pravih' supermotov razredih brneli še Tomosi, skuterji in minimoti ter ko so na dirkah državnega, evropskega in svetovnega prvenstva pokale zbirali Aleš Hlad, Beno Štern in Uroš Nastran, so žal le še lepa motošportna preteklost.

29. 7. 2014

Na koledarju državnega prvenstva so za leto 2014 razpisane štiri dirke: v Pulju, na Vranskem, v Poreču in na dirkališču Novi Marof. Ja, v Sloveniji bo letos le ena supermoto dirka.

Triindvajsetletni sogovornik Marko Ukota je našel alternativo v italijanskih regijskih in pokalnih prvenstvih: tam nastopajo s sedemčlansko slovensko-italijansko ekipo (štirje dirkajo, ostali so na dirki v takšno in drugačno pomoč), s katero zelo resno skrbijo za celostno podobo in redna poročila o dogajanju na dirkah. Spregovoril je o spominih na začetke v Tomos pokalu, italijanskih dirkačih, predlogih za izboljšanje domače scene in o tem, zakaj motorja ne vozi v prometu.

Voziti v ekipi ima seveda določene prednosti?

Ekipa ima številne tehnične sponzorje, ki pomagajo konkretno zmanjšati materialne stroške, s katerimi se srečujemo. Getlow Racing ima tudi opremo za bokse, na primer podloge za pod motorje, šotore in podobno, katerih posameznim voznikom ni treba kupiti. Skupinski nastop omogoča predvsem večjo racionalnost, saj si lahko veliko stvari delimo. Zmanjšajo se stroški prevoza, generatorja, orodja. Poleg tega se eden od drugega učimo, si pomagamo in nenazadnje zabavamo. Težko si predstavljam, da bi se na petsto kilometrov oddaljeno dirko vozil sam.

Kolikokrat na dirko se skregate?

S tem nimamo težav, ker smo prijatelji že od prej in ker že v osnovi za ekipo iščemo nekonfliktne osebnosti, sicer vzdušje in posledično rezultati trpijo.

Kakšni dirkači pa so Italijani? Aleš Hlad je enkrat omenil, da sta tako vožnja kot odnosi izven steze veliko bolj, milo rečeno, temperamentni.

Na progi je izjemno rivalstvo in veliko direktnega kontakta, vendar fantje znajo ločiti dirko od boksa. Tam smo bolj ali manj vsi v dobrih odnosih. Pravzaprav je dosti manj drame, kot sem je bil vajen pri nas. Seveda je nekaj izjem, ki iščejo 'gužvo', ampak jih tako obnašanje samo potisne v izolacijo. Ni preveč smiselno, da zapravljamo ves svoj denar, da bi se šli na dirke kregati in slabo imet. Primer z zadnje dirke, ko je italijanski tekmovalec na dirki regijskega prvenstva Triveneto v razredu Top Class precej nešportno napadal kolega Tineta Saražina, je zaenkrat osamljen. Upam, da bo pri tem ostalo.

Navdušence nad supermotom verjetno najbolj zanima, zakaj dirkate v Italiji.

Za dirkanje v Italiji je ključnih več dejavnikov. Glavni je ta, da je v Sloveniji takrat ostala le še peščica dirkačev, zaradi česar dirke niso bile več tako zanimive. V Italiji je veliko več voznikov, od čistih začetnikov do svetovne elite in proge so dosti bolj razvite. Terenski del je stalnica, pri nas pa je bil bolj izjema. Sem iz Kopra, zaradi česar razdalje niso tak problem. V Italiji zaradi naštetega lahko bolje rastem kot voznik in hitreje napredujem v tem športu.

Deset let je od Tomos pokala. Kakšne spomine imaš na ta čas?

Prevzame me nostalgija. V boksih je bilo vedno pozitivno vzdušje, vsi smo se zabavali. To so bila tudi na splošno zlata leta supermota v Sloveniji. Pokal je imel odlično formulo, ki je omogočala popolnim začetnikom, kar sem bil takrat tudi sam, da vstopijo v motošport brez znanja, začetne investicije ali velike odgovornosti. Prvenstvo mi je služilo kot prva stopnička v motošportu, brez nje danes ne bi dirkal.

Si bil kasneje še kaj v navezi s koprsko tovarno mopedov?

S Tomosom nič več, z idejnim očetom pokala, Borisom Pfeiferjem, pa še veliko.

V Tomos pokalu je dirka stala 100 evrov in štartnina. Koliko okvirno stane ena dirka s predelano Hondo CR-F 450 na italijanskem prvenstvu?

Če seštejem nove gume, stroške prevoza, štartnino in še kaj, pridemo na okoli 700 evrov za eno dirko. Seveda to številko še olajša dejstvo, da nas je lahko v kombijih več skupaj in pomoč sponzorjev.

Zakaj voziš v pokalu Honda?

Honda pokal me je prepričal, ker ima dobro konkurenco in odlično formulo. Vsak vpisan na začetku dobi velik komplet materiala: dobro čelado, krmilo, ščitnike, verigo in set maziv, nato je pa še na vsaki dirki žrebanje z nagradami, na primer kompletni izpuh. Vsa roba je dirkalna in kvalitetna, torej ne gre za poceni kitajske izdelke! Sam sem do sedaj dobil verigo, 28-milimetrsko krmilo in 200-evrski bon za nakup Hondinih rezervnih delov.

In kakšni bi bili tvoji ukrepi za razvoj supermota pri nas?

Možnost privatnikom, da organizirajo posamezne dirke ali šove brez vpletanja zveze in potrebe po licenci. V amaterskem razredu bi se vozilo brez licence, prvi trije pa bi v prihodnji sezoni obvezno morali v višji razred. Prav tako bi bil zanimiv razred 'original' z motokros oziroma enduro kolesi in cestnimi gumami ter organizacija čimveč dirk na improviziranih stezah v urbanem okolju z obveznim terenskim delom.

Kaj pa električni supermoto, katerega ste razvijali?

Ta projekt je še aktiven, trenutno čakamo na nov pogon. Motošport vedno bolj izgublja proge zaradi hrupa. Meni se zdi električni pogon dobra rešitev tega problema in bi lahko zaradi enostavnosti uporabe bistveno povečal število ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Ker so vsi tedanji električni motocikli izgledali grozno, smo se odločili, da ga naredimo sami. Ne vidim ga še kot zamenjavo bencinskih motociklov, ampak kot zapolnitev tržnih lukenj, ki jih bencinski ne morejo.

Kako se prepričaš, da greš na polno na mokrem asfaltu?

Poskusiš vozit vedno hitreje. Ko padeš, vidiš kje je meja in skušaš voziti tik pod njo.

Koliko časa misliš še dirkati?

Dokler imam v denarnici dva evra in voljo. Za slednjo v bližnji prihodnosti ne pričakujem pomanjšanja, prej obratno.

Voziš motor tudi na cesti?

Odkar lahko vozim na progi, nič več. Na cesti je preveč odvisno od ostalih udeležencev in nepredvidljivih dejavnikov, na primer od stanja ceste. Vsak zdrs te lahko pošlje v ograjo, drevo, traktor. Ni izletnih con kot na dirkališču. Imam prijatelje, ki so se na cesti hudo poškodovali, znanci izgubili življenje. Na progi so manjše poškodbe resda bolj pogoste, vendar so hujše dosti bolj redke. Na progi sem lahko stalno na meji, kar mi je zabavno, na cesti bi s tako vožnjo hitro končal.

Matevž Hribar, foto: Teotim Logar Photography

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri