Spoznajte Koprčana, ki je to zimo s Kawasakijem KLR 650 potoval od Kanade do Peruja - Kje se voziti - Moto Magazin

Spoznajte Koprčana, ki je to zimo s Kawasakijem KLR 650 potoval od Kanade do Peruja

Niko Peroša o potovanju po Ameriki, o tam kupljenemu Kawasakiju, o obiskanih deželah in o tem, kako se je obnesla moto oprema.

Spoznajte Koprčana, ki je to zimo s Kawasakijem KLR 650 potoval od Kanade do Peruja (foto: Matevž Hribar, Niko Peroša) Matevž Hribar, Niko Peroša
19. 4. 2017

Niko Peroša, rojen leta 1986, je pot preko obeh ameriških celin načrtoval že dlje časa, lansko poletje pa je končno padla odločitev: preko spletnega oglasnika je v Kanadi našel rabljenega Kawasakija KLR 650, kupil je enosmerno letalsko karto do Vancouverja in se v pozni jeseni podal na pot svojih petnajstletnih sanj. V najstniških letih je v italijanski reviji Fuori bral o potovanju z motorjem po Patagoniji in trdno je bil odločen, da bo tja enkrat šel. Z motorjem, seveda.

»Sprva sem mislil v Kanado z ladjo poslati svoj motor, doma imam namreč podoben stroj KLX 650, potem pa sem ugotovil, da bo pravzaprav ceneje in bolj preprosto kupiti motor tam. Našel sem motor, ki je bil v celoti pripravljen na takšno potovanje, saj je prejšnji lastnik z njim prevozil cel svet,« pove Niko, ki od pomladi do jeseni v Sloveniji in okoliških državah dela kot turistični vodič na motociklu, pozimi pa se preživlja kot inštruktor potapljanja v tropskih krajih.

Nezahteven in ne preveč drag terenski motor? KLR!

Ker je načrtoval pot po čimbolj odmaknjenih predelih celine na zahodni strani Atlantskega oceana, je želel motocikel, ki bo sposoben opraviti tudi s težjim terenom, a obenem ne bo zahteval večjih vzdrževalnih posegov. »Ko upoštevaš takšne zahteve, se izbor motorjev hitro zmanjša, da jih lahko prešteješ na prste ene roke,« razlaga Niko. »Iskal sem nekaj preprostega, s čim bolj preizkušeno tehnologijo in seveda ne preveč dragega. Prebiral sem forume in spraševal motoriste, ki so se na takšno pot že podali in ker so imeli glede Kawasakija KLR 650 vsi dobro mnenje in ker imam s tako rekoč enakim motorjem dobre izkušnje, nisem več dosti razmišljal.«

Tako rekoč brez okvare

In kako se je KLR letnik 2007 obnesel na 'Niko's Kantina Ride' (Kanada + Argentina = Kantina, kar je tudi primorska beseda za klet ali pivnico? »KLR je kot en ruski tank. S stranskimi kovčki, rezervnimi gumami in vso prtljago pa postane tudi precej štorast. Prejšnji lastnik ga je sicer predelal, da bi se motor lepše peljal, dodal je na primer progresivne vzmeti v prednjih vilicah in stabilizator, ampak odkrito povedano se kaj dosti ni poznalo. Je pa res, da je motor že dosti doživel, tudi kakšno prometno nesrečo. Motor sam po sebi res ni nič posebnega, ima malo manj moči od KLX-a, ampak s takšnimi zavorami se tako ali tako ne bi želel voziti kaj dosti hitreje. Res so bolj uboge. Včasih sem na dolgih cestah sanjal o BMW-jevemu GS Adventureju. Lepo bi prižgal tempomat in si žvižgal pod čelado. Tudi nove Honde Africa Twin se ne bi branil. Na KLR-ju je fino po brezpotjih, dolgih kilometrov se pa kar malo 'nažreš'. V povprečju sem dnevno prevozil med 200 in 300 kilometri, rekord je bil 980 kilometrov v Mehiki in takrat sem bil resno hvaležen prevleki za sedež z gelom. Ma pod črto sem bil z motorjem zadovoljen, svoje delo je opravil. Po 25.000 prevoženih kilometrih po včasih res divjih cestah se mi ni pokvarilo praktično nič. Zamenjal eno varovalko, popravil en kabel in popravil tesnilo, ki sem ga sam slabo namestil med pregledu ventilov.«

Podobnost Balkana z Mehiko

Pot ga je iz Kanade vodila preko zahodnega dela ZDA, praktično čez celo Mehiko, celotno srednjo Ameriko in preko Kolumbije do Lime v Peruju, kjer njegov Kawasaki čaka, da se letošnjo jesen vrne in nadaljuje pot proti jugu. In katera dežela se mu je najbolj vtisnila v spomin? »Kar se tiče ljudi, hrane, sproščenosti in predvsem žurov, potem je to zagotovo Mehika. Precej 'balkanska' država bi lahko rekli. Ljudje so blazno gostoljubni in vsaka priložnost je dober razlog za slavljenje,« pove Niko, ki zase itak trdi, da je doma povsod po svetu in da nima več težav s prilagajanjem na novo okolje.

Pa še njegova izkušnja z motoristično opremo: »Navdušen sem bil nad motokros čelado Shoei VFX-W, počutil sem se, kot da bi bila narejena po meri. Ampak to je stvar oblike glave. Škornji Sidi Adventure so me nekako razočarali. Že več let jih uporabljam, ponavadi mi zdržijo okoli dve sezoni in pol. Tokrat so mi odpovedali že v enem letu, torej po približno 60.000 kilometrih. Škornji so sicer zelo udobni glede na zaščito, ki jo nudijo, so vodoodporni in vzdržljivi skoraj kot škornji za motokros. Če je kakšna napaka, naj bi jih pod garancijo hitro zamenjali, ampak če si na drugi strani sveta, je to malo bolj komplicirano in sem nato sprijaznil. Ostala oprema, torej rokavice, jakna in hlače, so bile do prve in edine prometne nesreče od Rev'it-a. S tem kompletom sem bil zelo zadovoljen in jo bom uporabljal tudi v prihodnje, sem jih pa zaradi nesreče moral zamenjati in sicer za jakno Alpinestars Andes Drystar in hlače Oxford. Jakna me je zelo pozitivno presenetila, razen paščka na ovratniku ne bi zamenjal čisto nič. V Peruju sem kar dobro preizkusil vodoodpornost.«

Kljub temu Niko pove, da ga je zaradi letnega časa, v katerem je začel avanturo, večkrat zeblo. V Washingtonu in Oregonu je več sto kilometrov prevozil po snegu in v takšnih razmerah tudi spal. In gume? »Uporabljal sem Avon Gripster. Nimam posebnega mnenja o teh gumah, rekel bi, da so primerljive z Mitas E-08. V redu gume za po cesti in malo slabše na mokrem terenu. Potrebno je malo tehnike in pameti. Še z najboljšimi 'kramparcami' se v pravem blatu lahko pošteno zagozdiš.«

Matevž Hribar
foto: arhiv Niko Peroša

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri