77 dni in 13.800 km daleč na poti z motorjem iz Ljubljane proti Nairobiju, 5. januarja 2006.
Na kratko: odlično gre! Za mano so Turčija, Sirija, Jordanija, Egipt, Sudan ter dobršen del Etiopije. Pravzaprav bi v treh dneh lahko dosegel svoj cilj, Nairobi je navsezadnje le slabih tisoč kilometrov daleč. A ne bo šlo tako zlahka, najmanj mesec dni si bom še privoščil nekatere najbolj stranskih afriških poti.
Takole pa je šlo zadnje tri tedne od zadnjega javljanja ter Romaninega odhoda iz Addis Abebe: le nekaj ur zatem sta v glavno mesto Etiopije prispela prijateljica Neja ter Blaž, snemalec Pop TV-ja. In začelo se je tisto pravo delo, ki je nekako osnovni del tega motorističnega potovanja: z dodatno terensko tojoto ter lokalnim spremljevalcem in prijateljem Beletejem smo se družno in z dvema kamerama najprej zapodili na jugozahod dežele, v področje nomadskega plemena Surma; tukajšnje lepotice slovijo predvsem po svojih glinenih vstavkih v spodnji ustnici.
Lepota zna biti res čudna reč! Turisti sem ne zahajajo, ceste so komajda prevozne le v lepem vremenu in prezgodnje deževje nam je tako še dodatno zagrenilo življenje. A je šlo, po treh dneh v eni od plemenskih vasi smo se zatem pet dni dolgo vozili do našega naslednjega zaresnega cilja, doline Omo na kenijski meji. Pravzaprav se je tistih pet dni zaradi novih deževij, podrtega mostu in neprevoznih obvozov zavleklo na osem.
A je šlo tudi to. Motor, beemvejev 1200-kubični terenec, je očitno neuničljiva afriška zverina, ki kar dela in dela . . no ja, ne smem pretiravati s hvalo, da se ne prevzame, a resnično še nisem rabil (razen menjave zadnjega amortizerja v Sudanu) zategniti še niti vijaka. Le zadnji plašči trpijo, v zelo kratkem bo že tretji terenski Metzeler povsem zrel za odpad.
In delo? Smo bili kar pridni, jutri odhaja snemalec Blaž nazaj v Addis in zatem proti Ljubljani, skupaj s prvimi tridesetimi urami posnetih videokaset, na katere smo ujeli nekaj najbolj enkratnih afriških plemen, istačasno pa tudi potovanje v tisti svoji najbolj prvinski obliki: avanturizem ter odkrivanje neverjetno drugačnih oblik življenja. Krasno – si lahko želimo še karkoli več? Prve oddaje bodo predvidoma na programu Pop TV v mesecu marcu.
In naprej? Z Nejo ostajava sama in pred nama je še dober mesec časa ter Afrike. Le nekaj osnovne snemalne tehnike bo šlo z nama: polprofesionalna Sonyjeva digitalka, mali Panasonic kot rezerva, najmanjši možni stativ ter trideset še praznih kaset. Žal se v Addis vrača tudi spremljevalno vozilo z našim dečkom za vse Beletejem – a morda to niti ni kaj zares slabega; potovanje bo sicer zaradi tega bolj naporno in gotovo tudi rahlo bolj tvegano, a prav zato tudi bolj pristno in neposredno.
Ne več snemanje dokumentarcev nekakšne male televizijske ekipe, temveč povsem zaresno doživljanje Afrike dveh popotnikov, ki svoje izkušnje pač spremljata z video kamero. In z Nejo se tega zares veseliva. Krasna sopotnica je in v naslednjih nekaj dnevih se bova zelo na hitro prebila do Nairobija, kjer upava najti nov zadnji plašč za ubogega beemveja (aha, za Zofko ga je že v Siriji krstila Kaja).
In za nekaj dni se bova šla spočit na obalo, vsaj jaz bom po treh mesecih izredno intenzivnega potovanja zrel za nekaj dni ležanja pod palmo. Potem pa nazaj, proti severu, v tista najbolj odmaknjega puščavska področja severnokenijskih nomadskih ljudstev. Sicer sva to upala postoriti kar spotoma, v nekaj tednih zelo stranskih poti iz Etiopije proti Nairobiju, a si s (skoraj) povsem uničeno gumo tega enostavno ne upam. In . . ja, ja, bom kar iskren: tiste palme me že prav nemarno kličejo. In brez njih enostavno nimam več dovolj energije za vse, kar naju bo sicer gotovo čakalo na poti!
In to je to! Enkrat sredi februarja pa zares in in kaj več in takrat že od doma. Televizijska serija, reportaže, nova knjiga. Ja ja, tudi doma se človek prav lepo lahko zamoti . .
Pa srečno!
Zvone in Neja
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel