Občutek je dober in dolg izpred dveh desetletij poravnan: štiriletno potovanje z motorjem okoli sveta sem končno zaokrožil v celoto še z zadnjim delom, ki je bil takrat zaradi vojn in zaprtih meja neizvedljiv.
Slovenija – Kenija. 111 dni, 16.000 km, 11 držav: Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bolgarija, Turčija, Sirija, Jordanija, Egipt, Sudan, Etiopija ter Kenija. In tri sopotnice: hčerka Kaja dva tedna dolgo od doma do sirskega Damaska, žena Romana dober mesec med Kairom ter prek Sudana do etiopske Adis Abebe ter prijateljica Neja mesec in pol med etiopskim ter kenijskim glavnim mestom.
Za tri tedne pa sta se nam v dodatnem džipu pridružila še Belete, etiopski prijatelj ter Blaž, snemalec Pop tv-ja; z Nejo v glavni vlogi pred kamero je na najbolj zanimivem delu poti, v plemenskih predelih etiopskega juga ter severnokenijskih puščav nastajala serija potopisnih dokumentarcev, ki bo ugledala luč sveta enkrat sredi marca.
In kako je bilo? Da, to je tisto najbolj klasično vprašanje in istočasno najtežji odgovor. Dobro, v redu je bilo. Celo odlično, lahko vedno znova odgovorim. A v resnici se šele doma, v dolgčasu in megli ljubljanskih juter zavem, kako je bilo v resnici noro, neverjetno in enkratno.
S čaji pri Beduinih, s peščenimi sipinami sredi ceste, z nomadskimi pastirji na robovih njihovih puščav in z večernimi plesi okoli plemenskih ognjev. Da, in z ledenim dežjem, ki naju je s Kajo zalival na jugu Turčije, z uničenim amortizerjem, s katerim sva se z Romano teden dni dolgo vlekla prek sudanskih kolovozov, s kamioni, na katerih sva se med kravami in kozami z motorjem vred proti kenijski civilizaciji prebijala z Nejo. Z uničeno sklopko in s potjo, ki je bila takorekoč že končana, le Nairobi je bil še vedno tako daleč . .
In tukaj je bila ves čas seveda tudi Zofka. Tako jo je že na začetku poti krstila Kaja, rahlo nežno ime za poltonsko (da, 500 kg z dvema potnikoma vred! ) puščavsko mrcino, BMW 1200 GS Adventure, ki sem jo, preobremenjeno prek vseh tovarniških norm, vlekel skozi najhujše luknje in brezpotja, ki jih je sploh še mogoče prevoziti.
Večino časa sem bil vsej lepši izbiri navkljub zaljubljen prav vanjo, v to našo Zofo. Nekako se navežeš na zverino, ki ti je lepa in seksi že na prvi pogled, čeprav včasih zaškrta in ugrizne nazaj. A si nisem mogel kaj, da je ne bi vedno znova zagovarjal: hej, pa saj res delam prav nečloveško s tem ubogim kupom železja! Ki je sicer neverjetno trpežen in mesece dolgo ne zahteva drugega kot bencin, kakršenkoli že. A je vseeno dobro vedeti: da, celo ta motor je nekje globoko v sebi narejen predvsem za (bogate) množice, ki imajo s pravo pustolovščino skupen le naziv na rezervoarju: Adventure. Le da vožnja po evropskih avtocestah in prekladanje med ljubljanskimi lokali v bistvu še ni povsem zaresna avantura . . bi rekel.
Mogoče vsak tisoči Adventure – ne, prej bi verjel, da vsak pettisoči – pa gre skozi skrajnosti, ki jih za dva potnika na samo dveh kolesih ponuja Afrika. In je torej enostavno: sicer povsem solidno vzmetenje je potrebno pred odhodom zamenjati z močnejšo in dražjo verzijo katerega neodvisnih proizvajalcev. Enako velja za sklopko in morda še kaj, česar jaz pač nisem uspel zlomiti. Ker neuničljivih stvari žal ni! A del avanture je vedno znova in gotovo tudi soočanje z novim in nepričakovanim. Najsibo to na cesti, v sebi ali na motorju. In prav iz največjih težav in nevrnosti nastajajo doma najboljše zgodbe.
Zdaj pa: prvi del poti je končan, sedaj se začenja drugi. Ustvarjanje televizijske serije, pisanje nove knjige, reportaže, predavanja . . spomini, ki se počasi prelivajo v nekaj oprijemljivega. In prijetno je, ko lahko na tista večna vprašanja: hej, kako je bilo, daj, povej na hitro, nimam časa – ja, prav dobro mi dene, ko lahko vedno znova rečem: če nimaš časa, te pač ne zanima dovolj. Če si ga lahko vzameš, si pa poglej na televiziji. Ali preberi v knjigi.
Seveda pa vem, da to zagotovo ne bo dovolj. Kajti za pravo doživetje je potrebno na pot, skozi pragozdove in puščave, med komarje in luknje in blato in vso tisto vročo jebo, ki se ji reče Afrika. Samo to in edino to pomaga.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja