Zvone Šeruga: Z motorjem iz Ljubljane v Nairobi

Samo za Moto magazin in samo na spletu! Posebna reportaža Zvoneta Šeruge, ki se nam je z naslednjimi vrsticami javil s poti. Z motorjem v Nairobi.

13. 12. 2006

S Kajo sva srečno in brezhibno prispela v sirijski Damask. Za nama je dvanajst dni ter dobrih 4200 km poti prek Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bolgarije ter Turčije do sirskega glavnega mesta.

Pravzaprav sva norela in temu bi komajda že lahko rekel tisto pravo potovanje. A sreče ni bilo vredno izzivati, krasni dnevi poznega oktobra so bili prelepi, da bi lahko verjela v njihovo večnost.

In sva torej delala po 600 – 700 km dnevno, dokler naju ni šele na jugu Turčije ustavil prvi dež. A ni bilo sile; zame me ni skrbelo, Kaja je pa očitno tudi silno trpežna in preverjena sopotnica: Ni problema, fotr, greva, boljše od tega očitno ne bo! In že zadnjih sedem dni pomalem stoka, kako se ji še ne gre domov in nazaj v šolo (tretji letnik na bežigrajski gimnaziji). Nekako ji zadnji sedež na motorju očitno dobro dene.

Prek hribov in med kamnitimi vasicami sva v Siriji pred tremi dnevi prispela v tisto pravo puščavo in Beduini nama mahajo za cesto in vedno znova kličejo: čaj, mister, čaj? Sirci so eni najbolj gostoljubnih in prijetnih ljudi, kar sem jih spoznal na mojih poteh. Teroristi? He he, že mogoče, ampak s čajem! Morda sedmi ali osmi v enem dnevu je na trenutke že malo preveč.

Danes (2. novembra) sva prispela v Damask in opolnoči odhaja Kaja na letališče in proti domu. A manj kot dva tedna bom sam – Romana, preverjena sopotnica z neštetih poti, prihaja sredi novembra v Kairo in skupaj se bova prek Egipta ter Sudana zapeljala do etiopske Addis Abebe. Tja pa prihaja tudi mini ekipica s POP TV-ja, s tem pa se začenja spet povsem novo poglavje te iste poti.

Kakšne težave?

Kje pa, voziva 'ko profesorja'. Vreme je prijetno in toplo jesensko (kar je v puščavi milina) in motor (BMW GS 1200 Adventure) dela 'ko urca' – vse kar je doslej zahteval, je bilo nekaj porcij bencina in pol litra olja.

Cel kup prijaznih ljudi je že za nama in cel kupček čudovitih krajev – a kot že rečeno: potovanje kot da se šele začenja. Zares ga bom verjetno začutil šele globoko na severu Sudana, ko bo za menoj še zadnji trak asfaltne egipčanske ceste. Potem pa – prava Afrika! Tista pristna jeba sredi ničesar! S peskom, kamni in brezpotji, ki me bodo vodila med ene najbolj čudovitih ljudi današnjega časa. Res, prav teh krajev se iz vsega srca najbolj veselim.

In to je zaenkrat to.

Naslednjič se bom javil šele enkrat proti koncu decembra in sicer iz Etiopije, ko se bo z novimi materiali domov vrnila Romana.

Inšalah, bi ob tem rekli v teh krajih.

Ako bog da!

Srečno, kakopak!

Zvone Šeruga

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri