Boj z boleznijo je izgubil dirkač in dolgoletni sodelavec AMZS Šport.
Pravijo, da najboljši vedno odidejo prehitro. Janez, Jani, kot smo ga poznali v motorističnih krogih, je bil tak. Najboljši in najhitrejši. Zastrupljen z ljubeznijo do dvokolesnega dirkanja že v mladosti, saj je bil ta v družini stalnica, je adrenalin v mladosti na začetku sedemdesetih iskal na smučarskih strminah Krvavca pa v motokrosu in spidveju, vse dokler leta 1974 ni našel svoje prave ljubezni – cestnohitrostnih dirk.
Nekdanja država ni bila najbolj prijazna do tega športa, saj je preveč dišal po Zahodu, vseeno pa so bile motoristične dirke organizirane v celotni državi. Jani je tudi v najbolj oddaljene konce, v Makedonijo pa tudi drugam, odhajal v oskubljenem Fičku, pozneje v Katrci, vanju pa poleg motocikla zložil še nekaj opreme. Pa je šlo.
Bil je večkratni državni prvak, njegov pristop je bil že v tistih časih metodičen, prisegal je na temeljite priprave ter urejenost dirkača in stroja. Gorenjsko trmast in vztrajen je bil, brez dlake na jeziku, predvsem pa pošten in iskren prijatelj. Doma in v tujini je blestel v razredih do 50, 80 in 125 kubičnih centimetrov, bil je junak dirk v nemškem Schleizu in na Češkem, nastopal je tudi na dirkah za evropsko in svetovno prvenstvo. Bil je med prvimi na teh prostorih, ki so mu Japonci podarili lasten dizajn čelade.
Po aktivni športni karieri se ni ustalil in je ostajal vpet v šport, takrat kot spoštovanja vreden funkcionar. Kljub hitrosti ni ubežal zahrbtni bolezni, ki ga je na koncu premagala.
Zbogom, legenda, zdaj zagotovo iščeš nekje drugje idealno linijo, točko zaviranja in pospeševanja, hkrati pa, tako kot si velikokrat počel, vriskaš pod čelado. Zbogom, prvak. Zbogom, Jani.
Preberite tudi: Intervju: Janez Pintar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja