Dvojni intervju: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (II. del)

Nadaljevanje pogovora o prvi slovenski odpravi na reli Dakar daljnega leta 1996.

Dvojni intervju: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (II. del) (foto: osebni arhiv Janez Rajgelj) osebni arhiv Janez Rajgelj
3. 1. 2018

Prvi del: Dvojni intervju: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (I. del)

M: Ja, res je, vsako leto me je poklical takle čas.

J: Ja, tako je bilo. Kaj pa vem, če bi pametno vozil in če bi mi še motor zdržal, kar pa dvomim, bi mogoče prišel v cilj. Niti nisem vedel, katere filtre je treba menjati. Francozi imajo zgodovino v teh dirkah, izkušnje, ki jih lahko delijo. V Sloveniji ni bilo nikogar z izkušnjami. Ta jih ima zdaj [pokaže na Mirana]. Boš še dirkal?

[Miran odkima.]

J: Boš šel za sovoznika v avto?

M: To pa sploh ne. Da bi pa dal življenje v roke nekomu drugemu!

J: Če bi nekomu zaupal …

M: Komu pa?

J: S takimi izkušnjami, Miran je bil res odličen v navigaciji, takšni vozniki so zelo cenjeni za navigatorje. Jaz pa, če že kaj, bi šel peljat kamion. To sem si želel nekaj let po Dakarju.

Je bila želja ponoviti dirko z motorjem?

J: Pri meni ne.

M: Janez je bil pošten. Ko sem se vrnil, je rekel: »Miran, jaz nisem za to.«
Ampak marsikdo reče po dirki, da nikoli več, čez pol leta si pa premisli …

J: Da končaš to dirko, se mora poklopiti noro enih stvari. Vozil bi se še, ampak koliko je to enega dela s servisi, navigacijo … Ni samo gola vožnja. Mogoče pri tistih profijih. Midva nisva odpeljala niti večdnevne enduro dirke v Evropi.

M: Lahko, da so bile, ampak nisva vedela zanje.

J: Drugače je pa pri fantih iz Francije in Italije, ki so dirkali enduro in šli potem še na Dakar. Z enim osnovnim ciljem – priti čim dlje ali do konca. Ampak se jih je dosti vozilo zelo počasi. Ne vem pa, koliko je to napredovalo v teh letih.

M: Zdaj se spet lahko vozijo počasneje, ker je v Južni Ameriki daljši dan. V Afriki je ob 17.45 sonce, ob 18. uri pa ugasnejo luč in se ti vozi po temi do jutra. Spal si pa zraven motorja v spalni vreči.

J: Imeli si kovinsko škatlo in čakal si kamion, da ti jo je sploh pripeljal.

M: To je bil drug svet. Hvala bogu za te izkušnje. Takšne izkušnje danes ne dobiš več.

J: Midva sva se s polnimi zračnicami prvič srečala takrat na dirki. Aha, zdaj sem se spomnil, zakaj sem šel iz dirke. Prepovedovali so mi, da bi nadaljeval, in sem vprašal, kdaj pa pride kamion, tako imenovana metla? Niso vedeli. Sem rekel, da čakal ga pa ne bom, in sem šel sam domov.

M: Organizator je imel takrat težave, ker sem jih ponoči, potem ko sem z macolo naravnal motor, spraševal, kje je Rajgelj. Enkrat proti jutru me je pomočnica Huberta Auriola prišla zbudit in povedala, da je Rajgelj zdrav in živ na poti domov. V redu, hvala.

J: Ja, živ in zdrav, jaz pa ves razbit prepuščen samemu sebi sredi Maroka. [smeh]

M: Janez, a ti sploh veš, da je Tomaž Merhar, mislim, da je bilo leta 2007, odstopil v isti etapi na isti trasi?

Si imel tudi ti kaj strahu pred tistim delom?

M: Nič.

J: Tu ni prostora za strah, nimaš se česa bati.

Razen tega, da ti motor pred startom skoraj zlomi gleženj.

M: Recimo, ja. Hotel sem zagnati motor, verjetno v natikačih ali športnih copatih, in mi je motor nazaj zabil zaganjač. Prav vesel sem bil, da sem na dirki nosil škornje, da me ni tako bolelo. Mislim, da je bilo to prav na tem prvem Dakarju.

Pa isto leto so te obesili na glavo, da si si raztegnil hrbtenico, kajne?

M: Res je. Takrat nismo imeli ravno najboljšega vzmetenja pa tudi tehnika vožnje ni bila ravno najboljša, zato me je dostikrat nabilo v noge, v zadnjico in sem dobil neke vrste hernijo. Zvečer nisem mogel več hoditi, dali so mi infuzijo in injekcije, da bi spustilo, ampak ni. Zdravnik je rekel, da zjutraj ne bom startal. Prosil sem ga, da me pustijo do KTM-a, kjer so me z gurtno obesili za škornje in na hidravlično platformo, nato pa sem tako bingljal na glavo navzdol, da so me vsi hodili gledati, ali me bodo posušili kot pršut ali kaj. Tako sem visel nekih 20 minut in se toliko raztegnil, da sem šel nazaj do zdravniškega šotora in rekel, da bom vozil. Po ukazu doktorja sem prespal v njihovem šotoru. Ob 4.30 sem šel do njega, ali grem zdaj vendarle lahko dirkati, in me je spustil. V tisti etapi mi je na časovnih kontrolah, kjer smo morali ugašati motor, ves dan Andrea Maier zaganjala motor, ker ga sam nisem mogel. Baba in pol! V predzadnji etapi sem jo pa jaz rešil.

Je res, da ti je pomagala popraviti motor, ker si jih pomagal priti do cilja?

M: One ne, temveč njen mehanik, in to po tisti etapi, ki sva jo po njenem izpahu rame vozila 23 ur. Ob 5.20 sva prišla v tabor, ob 5.40 sem pa imel start zadnje etape. Zdravniki so me zvlekli, da moram nujno zajtrkovati, v tistem času pa je njen mehanik Holgar šel pogledat moj motor in ugotovil, da imam obe gumi čisto mehki, saj ves čas nisem menjal moussa (polnih zračnic). Hitro je zamenjal obe gumi, drugače verjetno ne bi prišel do cilja. Vmes, ko sva se vozila, sem ponoči pomagal še dvema tekmovalcema, Švicarki Isabelle Jomini in Ericku Fargu, Francozu iz Senegala, ki ob dveh ponoči v Maliju nista upala prečkati reke. Enega po enega sem peljal čez po 1,2 metra visoki vodi. Čez kakšno uro smo se za deset minut ustavili, da smo se malo naspali. Andrea je v knjigi, ki jo je napisala Isabelle, dala izjavo, da bi me takrat najrajši ubila, ker sem jo zbudil. [smeh]

Česa vaju je naučila dirka?

J: Kaj, nič. Da se znam peljat, to.

Nič bolj življenjskega?

J: Ah, ja. Če bi se še naprej tako gnal, bi se v vsakem primeru nekje razbil. Če bi pa pametno vozil, bi pa lahko prišel, ampak verjetno motor ne bi zdržal. Vožnja je samo en del, potem je tu navigacija pa reševanje mehanskih problemov. Tu ima pa Miran izkušenj, kolikor jih hočeš.

Miran?

M: Jaz sem se na prvi dirki naučil lagat. [smeh] Ko sem prišel na Brnik in so me novinarji vprašali, ali bom šel naslednje leto spet, sem trdno prepričan odvrnil, da nikoli več. Pa sem šel potem še 18-krat. Ampak mi za nobeno stvar niti malo ni žal. Tudi za to ne, da sem Slovenec in sem se moral za vsako stvar toliko bolj truditi. Predvsem pa sem ponosen, da sem že v prvi dirki dobil nagrado za ferplej.

Pa tudi rezultat ni bil slab!

M: Ja, seveda, za tiste čase. Dosegel sem 26. mesto od 50, kolikor jih je prišlo v cilj. To, da nisem spal in neprestano šraufal in da je bilo vse na mojih plečih in da sem ob tem še veliko pomagal drugim … Pokazalo se je, da je ogromno v glavi. Vse je v glavi. Tudi to, ali boš držal odprt plin takrat, ko ga ne bi smel. V roadbooku ni zapisana le smer, ampak tudi nevarnosti – če greš po pravi poti, seveda. Tudi ta suha struga, kjer si se razbil ti, Janez, je bila označena z dvema klicajema. Ti lahko do tja tiščiš na polno, potem pa je treba zapreti plin in iti peš, če je treba. In to je bila metoda pridobivanja izkušenj na lastni koži. To je pa najboljše, kar lahko doživiš.

Hubert Auriol je pred startom prve dirke veliko govoril o ljubezni do Afrike, do prostranstev, do domačinov. Kako to sovpada s tem, da divjaš skozi puščavo, da prašiš domorodce, ki z motiko okopavajo uvelo pšenico in živijo v sožitju s kruto naravo?

J: Ti greš dol zato, da dirkaš, da se voziš. Pokrajina, kar sem je videl, je pa res neverjetno lepa. Atlas je čudovit. Vidiš jo pa kot dirkač tako rekoč nič.

M: Vsako dobro stvar vsak lahko izkoristi tudi za slabo. Ali obratno. In jaz sem to začutil tako, da domačini živijo z dirko, tudi Francozi so dirki dodali dobrodelno noto, zgradili kakšno šolo, bolnišnico, vrtec v Maliju. S fondom pokojnega Meonija so v Mavretaniji zgradili šolo. Povsod se da najti dobre in slabe stvari. Seveda bodo naravovarstveniki rekli, da se je tam po onem kamenju in skalah delala škoda. Kot strojnik in povsem normalen človek tega nisem občutil.

J: Če potegnemo vzporednico. Danes problem medvedov ni problem prebivalcev Kočevja, ampak Ljubljane. Ljubljančani skupaj z mediji so najbolj pametni, oni iz tega delajo težavo in znanost. Tam doli pa ljudje sobivajo s tem in mogoče sem ter tja kakšnega pospravijo, da gre otrok lahko varno v šolo. Približno tako razumem komentarje nekaterih, ki zadeve sploh ne poznajo.
Tudi to je treba povedati, da so v času relija v Afriki organizatorji morali plačati državam za prehod, danes je pa obratno – države morajo plačati milijone, da reli sploh pride tja.

M: Definitivno. In če mene kdo vpraša, se v Južni Ameriki naredi bistveno več škode kot v Afriki. Ker so taki in drugačni rezervati, ampak to je moje subjektivno mnenje. Če si dirkač, ne gledaš okrog sebe.

Kako sta se odzvala, ko so rekli, da gre Dakar v Južno Ameriko?

J: To ni bil več moj problem.

M: Jaz sem si zelo želel, da bi srečal argentinske Slovence. To je bila potem tudi krasna izkušnja. Prve dve leti sem bil navdušen nad milijoni gledalcev. Kasneje pa me je to začelo že motiti, bilo je preveč ljudi, dirkanje je bilo nevarno, preblizu naselij. Argentinci in Čilenci se še nekako znajo obnašati, v Boliviji se pa uležejo na zunanjo stran ovinka in fotografirajo z aparatom, počasnejšim od krave.

Bi rekla, da je dirkanje želja po dokazovanju?

J: Tisto, kar sva se šla midva, niti slučajno. Midva sva se vozila, šla poskusit, ali sva se sposobna tam peljat ali ne.

M: V tistem času sem imel v Ljubljani lokal in nekateri prijatelji in stranke so za mojim hrbtom za zaboj piva stavili, kako daleč bom prišel. Ne na katero mesto se bom uvrstil, ampak ali bom sploh prevozil etapo, dve, tri … Najbolj optimističen je napovedal šest etap! To pa so prijatelji, a? To sem izvedel pred odhodom, in ko sem končal šesto etapo, sem si mislil, evo vam! [smeh] Ah ne, to je bila zame odlična življenjska šola. Da bi čutil, da se moram komu dokazovati, to pa ne. Če si to poskusil, si šel hitro v luknjo. Če sem v kasnejših izvedbah v prvih etapah končal previsoko, mi je prijatelj in novinar Rajko Petek takoj poslal sporočilo, naj upočasnim. Prve tri voznike vedno spremlja helikopter od starta do cilja, vsakega posebej. Predstavljaj si helikopter na startu, ko ti odštevajo čas, in čaka, da odpreš plin. Adrenalin kar šprica, kocine ti gredo pokonci. Mama, glej me, kako sem hiter, najhitrejši! In takrat so bili posneti najboljši padci. Tega veselja jim nisem dal.

J: To je del vsega tega. Eni najrajši padce gledajo.

M: Ma, vsi! Ampak naučil sem se, da se nikomur ne smeš dokazovati. Vedel sem, zakaj sem tam in kaj je moj cilj. Mislim, da na dirki ni prostora za ego. Mogoče zdaj pri novih tekmovalcih malo več, ker je drugačen sistem dirkanja. Vse je bolj sprintersko, bolj na juriš, manj je pravega dakarskega duha. Pomagajo si takrat, če je v okolici kamerman.

Se je človek sam spodoben postaviti v okoliščine, kot jih doživiš na dirki? Torej, ti greš tja in te dirka postavi v štalo, v kateri se moraš znajti, kot veš in znaš. Če ne greš ravno na Dakar, kaj je primerljiva izkušnja?

M: Težko vprašanje. Dvomim, da je to možno, vsaj za avto-moto šport. Argentina je drugačna, ker si vedno nekje blizu, ljudem, cesti, bencinskim servisom, mestom. Ne rečem, da dirka ni zahtevna. Ampak v Afriki se čuti ta duh, afriški duh, dirkaš skozi vasi s starimi plemeni in se zavedaš, da v radiju 500 kilometrov ni nič. Prideš v situacijo, ko se moraš odločiti, ali boš šel peš ali boš umrl ali boš končal dirko. Skratka, neverjetno si dvigneš prag odgovornosti do vsega. Odgovoren si za svoje življenje, zaradi napačne odločitve si lahko mrtev. V kakšnem drugem športu mogoče. Plezanje je že takšen šport.

Z jadrnico okrog sveta?

M: Recimo. Te dirke okrog sveta, Volvo Ocean Race ali kaj je že, to so norci in pol.

J: Ampak tam so ekipe.

M: Saj tudi v avtu je že ekipa. Na motorju si pa prepuščen sebi in tehniki.

M: Pri Eskimih smo se šli enkrat neke avanture in sem se tudi počutil zelo na robu, ampak nisem mogel potegniti vzporednice z afriškim Dakarjem.
Dakar še spremljata?

J: Seveda. Ne ravno aktivno, ampak gledam pa. Zanimivo je bilo, kako se Honda trudi napasti. Ampak KTM-u na koncu vedno uspe ubraniti zmago.

M: Še vedno mislim, da bo Honda lahko zmagovala, ko bo ustvarila družino, in ne le ekipo. Do takrat bo pa težje, čeprav imajo trenutno vrhunski dirkalnik, ki se z lahkoto kosa s KTM-ovim.

J: Si bil letos na testih?

M: Ne. Tudi za testiranja moram biti pripravljen. Ne moreš reči: »Zdaj pa ne bi vozil, ker je prevroče.«

Kakšen nasvet za Simona, ki gre letos spet na Dakar?

J: Jaz mu nimam kaj svetovati, če kdo, lahko Miran.

M: Jaz sem mu že vse povedal, saj ni dosti za govorit. Dakar je tako preprost, da se lahko pove v treh stavkih. Samo spomniti se mora, kaj smo mu že rekli, pa bo! Tako, kot je meni svetoval Janez: »Dober si, pamet nucaj in cel pridi nazaj!« To je vse.

Matevž Hribar s pomočjo Jureta Šujice
foto: osebni arhiv Mirana Stanovnika in Janeza Rajglja, Matevž Hribar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri