Jaka Seles: "Enduraši so zelo napredovali, znajo se peljati v zavoj, znajo skočiti." - Šport - Moto Magazin

Jaka Seles: "Enduraši so zelo napredovali, znajo se peljati v zavoj, znajo skočiti."

O tem, kako v Sloveniji organizirati dirko, koliko dirkačev in ljubiteljev se je letos udeležilo različnih druženj, kakšni so načrti za leto 2018 in zakaj kot dirkač ne bi ponovil udeležbe na dirki Six Days kot dirkač.

6. 12. 2017

Jaka Seles, letnik 1978, po izobrazbi inženir gradbeništva, v življenju pa vse kaj drugega kot to. Ukvarjal se je z (akustičnimi) predelavami avtomobilov, po letu 2007, ko je v Buzetu odpeljal prvo enduro dirko, pa je dejaven predvsem na področju terenskega motociklizma: kot petkratni državni prvak v enduru je prejel kristalno čelado, dvakrat je bil prvak v prvenstvu Alpe Adria, bil je član prve (in zaenkrat edine) slovenske ekipe na dirki Six Days, danes je predsednik mlade, komaj leto dni stare Moto zveze Slovenije. Čeprav je tudi trgovec, je najin pogovor tekel edino in le o – motošportu.


Kakšen je Jaka pod dirkaško čelado? Trmast, agresiven?

Mislim, da je vseeno, ali imam na sebi čelado ali sem brez nje, vedno sem isti. Če si neke cilje zadam, jih poizkusim uresničiti, ampak nikoli z glavo skozi zid.

Si se na enduro dirkah naučil motor poriniti na vrh hriba?

Ne bi rekel. Vedno predvsem želim pomagati, ne glede na področje. Verjamem, da se vsako stvar da izpopolniti. Tako je bilo tudi pri avto akustiki, ki smo jo pripeljali na tak nivo, da smo na tekmovanju napolnili Gospodarsko razstavišče. To se verjetno ne bo ponovilo. Potem sem prišel v svet motociklizma, kjer sem prav tako hotel pomagati dvigniti nivo, ampak se nekaterih stvari kar ni dalo premakniti.

Koliko časa živi MZS?

Moto zveza Slovenije je uradno registrirana eno leto, sicer pa smo na tem področju delovali že prej. Vsaj dve leti pred tem smo pripravljali teren, že prej organizirali dirke sami oziroma takrat v sodelovanju z Off-road zvezo Slovenija, ki pa je šla po menjavi vodstva malo v zaton. Takrat smo se odločili, da gremo samostojno pot.

"Boštjan Kremžar, ki je odgovoren za papirje, je skupaj z vsemi prijavami seštel preko 1.500 prijav. Od tega je bilo približno 650 različnih ljudi."

Letošnja statistika je videti vzpodbudna …

Mi, ki smo s srcem v terenskemu motošportu, smo naredili pet enduro crosscountry dirk, tri dirke v motokrosu, eno hard enduro dirko, dve druženji s približno 200 udeleženci in še dva tečaja. Boštjan Kremžar, ki je odgovoren za papirje, je skupaj z vsemi prijavami seštel preko 1.500 prijav. Od tega je bilo približno 650 različnih ljudi. Poleg tega smo združili moči tudi z Aleksandrom Sušnikom, samostojnim zanesenjakom, ki je izpeljal sedem cestnohitrostnih dirk za pokal Speed Cup.

Kot spremljam, v vseh kategorijah vozijo tako amaterji kot vrhunski domači dirkači.

Ja, ideja MZS je bila predvsem omogočiti amaterjem, ljubiteljem tega športa, ki pač nimajo dirkaških licenc, da se udeležijo dirk in druženj. Daleč na prvem mestu so amaterji, ljudje, ki jim je to pač fajn. Organizacija svetovnega prvenstva nas ne zanima.

"Daleč na prvem mestu so amaterji, ljudje, ki jim je to pač fajn."

Kako zapleteno je v Sloveniji izpeljati legalno dirko?

V Sloveniji je legalna vsaka dirka, ki ima dovoljenje za prireditev. To pridobiš z vlogo na upravni enoti, tam dobiš tudi jasne pogoje, ki jim mora biti zadoščeno. Od zavarovanja, pravilnikov, odgovornih oseb, reševalcev.

Pa dovoljenja lokalnih oblasti za uporabo prostora, zemljišč?

Pred približno štirimi leti sem se znašel v nekem odboru, ker sem bil precej aktiven pri spremembah zakona o vožnji v naravnem okolju. Takrat sem se boril za naše pravice in povabili so me v odbor, kjer so bili v večini predstavniki lovcev, sprehajalcev, skratka lahko bi rekel, da nasprotne strani. Ampak nekako se je toliko premaknilo, da je možnost dobiti dovoljenja za enodnevne prireditve, tako da je zdaj precej lažje organizirati tudi tekmovanje. Če imajo posluh v tisti regiji, seveda. Je pa jasno, da v območju Natura 2000 ne gre, tam niti ne poizkušamo. Tudi gozdovom se izogibamo. Dirke so na obstoječih motokros progah z bližnjo okolico, v degradiranih območjih, včasih tudi na kmetijskih površinah.

So zdaj zadeve bolje urejene ali je prav zaradi dirk ta masa ljudi, ki se vozi po naravnem okolju, še večja?

Ljudje imajo doma motorje, imeli so jih prej in imeli jih bodo v prihodnje, ne glede na dirke. Ampak mi lahko preko dirk in srečanj ljudi ozaveščamo. Na samih dirkah opozarjamo na preglasne izpuhe, povemo jim, kje se lahko vozijo in kje ne. Če pa tega ni, se vsak po domače goni po domačem hribu, kot se njemu zdi prav. Spomnim se, s kakšnimi motorji in opremo so na začetku prihajali na tehnične preglede pred dirko. S polomljenimi ročkami, v trenirkah, s prastarimi čeladami. Tega danes ne vidiš. Glede na število dirk in tekmovalcev je bilo poškodb zelo malo. In po vsaki dirki si najbolj oddahnem, če ni poškodb.

Kako se je scena spremenila v desetih letih?

Najbolj imam v spominu crosscountry dirko v Šentvidu pri Stični. Takrat smo se enduraši prvič bolj množično srečali z motokrosisti. Krosisti so leteli mimo po levi in desni, mi pa smo s težavo veslali po sredini. Danes v enduro crosscountriju ni več velike razlike, truditi se morajo eni in drugi. Enduraši so zelo napredovali v tehniki, znajo se peljati v zavoj, znajo skočiti. Te dirke so največ pripomogle endurašem. Kar se tiče prog, se skoraj vedno najde kdo, ki mu niso všeč skoki, gume, hlodi. Ampak treba se je spopasti z nečim, kar ti ne gre, in si na koncu zadovoljen, ker napreduješ.

Zakaj se ni ponovila dvodnevna enduro dirka v Ajdovščini, po mojem mnenju ena boljših dirk pri nas?

Tisto je bila res odlična dirka, prišlo je 227 tekmovalcev. Ampak organizacija je trajala osem mesecev, pridobiti smo morali 172 soglasij lastnikov zemljišč. Preprosto preveč časa in truda nam je vzelo, na drugi strani pa s strani domače zveze ni bilo izkazane nobene hvaležnosti.

Ampak napovedujete pa, da bo v sezoni 2018 organizirana tudi klasična enduro dirka?

Ja, enduro je meni najbolj ljuba panoga, ampak dirke za državno prvenstvo so se odmaknile od 500 do 1.000 kilometrov iz Ljubljane, kar je preveč za vse, ki hodimo v službo. Mislim, da je treba enduro vrniti. Ko je govora o amaterskemu nivoju, je crosscountry bolj specializirana panoga, hitrejša, zahteva več moči in boljšo pripravljenosti kot enduro. Zato želimo prihodnje leto definitivno izpeljati enduro dirko, za začetek eno, a ta dirka bo kvalitetna, na novem prostoru.

Kje?

Bomo povedali, ko bo čas za to.

"Ne vemo, kako se ob izšlo, ali bo motokrosist na motokros dirki lahko nadoknadil, kar bo izgubil na zahtevni enduro dirki."

Kaj pa bo Super Cup?

Najpomembnejša zgodba ostaja enduro crosscountry, najštevilčnejši avto-moto šport v Sloveniji. Motokros se je tudi letos neverjetno prijel, dvakrat smo imeli na dogodku več kot 180 tekmovalcev v treh dirkah. Tretja stvar je hard enduro dirka, to bomo tudi zagotovo izpeljali. Potem prihaja še klasična enduro dirka, o kateri sva govorila, novost pa je Super Cup. Rad bi malo premešal tekmovalce, da ne bo že vnaprej znano, kdo bo zmagal. Super Cup bodo sestavljale štiri dirke, ena enduro, ena motokros, ena hard enduro in ena enduro crosscountry. Torej štiri dirke, katere bomo tako ali tako organizirali, bodo štele še za poseben pokal, znotraj tega bodo pa še tri kategorije, bronze, silver in diamant. Ne vemo, kako se ob izšlo, ali bo motokrosist na motokros dirki lahko nadoknadil, kar bo izgubil na zahtevni enduro dirki. Potem pa prihaja z 2018 še ena novost, v enduro crosscountry bo letos še poseben razred za podmladek s 65- in 85-kubičnimi motorji.

Sami bodo dirkali?

Ja, v svoji dirki, dolgi 45 minut. Treba je vedeti, da je bilo pred petimi leti na štartu po pet tekmovalcev, letos jih je bilo le v razredu 50 kar 24! Imamo ogromen podmladek. Vemo, da ne bodo vsi odrasli v motokrosiste, nekateri bodo postali nogometaši, plezalci, zdaj bodo imeli še eno možnost. Uvedli bomo še posebno kategorijo Junior za stare do 23 let.

Ali je to, da ste starše mulčkov razporedili po celotni stezi, vaša ideja ali prihaja iz tujine?

To je zdaj po dirkah kar pogosta praksa. Letos smo staršem dali telovnike in jih razporedili ob stezi, kjer pomagajo vsem malim dirkačem, ne le svojim. Da otrok ve, pri kom lahko dvigne roko, da mu bo pomagal, in da so starši vzor otrokom, ne pa da v kratkih hlačah in natikačih skačejo po progi ko zmešane kure. Mulčki letijo, v Slovenj Gradcu gredo čez vse skoke. Aja, še ena novost prihaja, vsi sodniki na naših dirkah bodo imeli varnostne čelade.

"Na tem mestu gre zahvala Timu za izjemne uspehe, tudi v letošnji sezoni. Bodimo realni, peto mesto v svetovnem ni hec."

Se strinjaš, da je za porast zanimanja kriv fenomen Gajser?

Zagotovo. Na tem mestu gre zahvala Timu za izjemne uspehe, tudi v letošnji sezoni. Bodimo realni, peto mesto v svetovnem ni hec. Je pa res, da smo Slovenci precej zahteven narod. Poglejmo smučarske skoke, če naši niso prvi, nas že ne zanima. Dejstvo pa je, da je Tim pokazal rezultate, o kakršnih vsi lahko samo sanjamo. Zato se o motošportu govori, motokros je na televiziji, otroci to gledajo in si želijo biti kot on. Pa tudi to je, da včasih nisi mogel kupiti motorja kot danes. Si prišel v trgovino in si od motorjev lahko videl kvečjemu plakat (smeh). Vsem danes je tristokrat lažje, kot je bilo Timu. In navsezadnje, več dirk pod katerokoli zvezo, naj bo to AMZS ali MZS, dirkačem le koristi. Sami izberejo, kje bodo dirkali. Med organizatorji je pa konkurenca, zato ne more spati ne eden ne drugi. Prepričan sem, da je to za tekmovalce dobro.

Na zaključni prireditvi ste izžrebancu podelili nov motor za motokros. To se v Sloveniji bojda ni zgodilo že od leta 1990?

Motor je podelilo podjetje Tosidos, pokrovitelj motokros prvenstva. Naša ideja pa je bila, da ga prejme izžrebanec in ne zmagovalec. Leta 90 ga je dobil zmagovalec. Spet bom poudaril, da so za nas vsi dirkači enaki, zmagovalec in zadnji, ki pride skozi cilj. Največja razlika je v tem, da vrhunskim tekmovalcem ne gledamo skozi prste, kar se tiče pravil, medtem, ko amaterje poizkušamo opozarjati, da se naučijo. Če seveda ne vpliva na rezultat.

A se na dirkah še vedno krajša, išče bližnjice?

Ja, krajšanje je problem. Ne le pri nas, po celem svetu. Ampak letos smo uvedli t.i. track inšpektorje, kar je naša ideja. Na vsaki dirki je pet dobrih voznikov, kateri se vozijo med dirkači in jih ne ovirajo. Ogledajo si progo, vedo, kje so problematične točke, tudi kateri so potencialno problematični dirkači. In letos se ni nihče prišel pritožit, da bi kdo krajšal. Pa tudi z vidika varnosti so pomembni, saj imamo celotno progo bolje pod nadzorom, hitreje pridemo do ponesrečenca.

Kako ste sestavili slovensko ekipo za Six Days pred dvema letoma?

Pobuda je prišla s strani Erika Logarja, sekretarja na zvezi, ki je dejal, da AMZS lahko omogoči neka sredstva, saj spraviti šest voznikov s spremljevalno ekipo na Slovaško ni majhna stvar. Vse skupaj je trajalo skoraj dva tedna, ne le šest dni! Pridobili smo še nekaj dodatne podpore s strani sponzorjev, ekipo pa smo sestavili po zelo enostavnem sistemu: povabili smo prvega in drugega v posameznem razredu državnega prvenstva v enduru. Ekipo smo sestavljali Tomaž Podvratnik, Aleš Vrhovc, Gregor Robek, Miha Špindler, Miran Stanovnik in jaz.

Še kdaj?

Z veseljem kot selektor, kot voznik pa zagotovo ne grem več. Čeprav sem bil takrat najbolje pripravljen v življenju, lahko priznam, da ko sem prišle domov, se mi je motor prvič kar malo zagabil. Zdaj so spremenili pravilnik, da so v nacionalni ekipi samo trije vozniki, zato je dirka dostopnejša. Imamo dovolj hitrih voznikov, da bi lahko ponovili nastop.

Ampak dirkaške ambicije imaš pa še?

Imam, samo ne šestdnevne. Enodnevne, dvodnevne, to ja.

Reli?

Ne vem, nisem še poizkusil. Ob priliki …

CHD?

Sliši se smešno, ampak s cestnim motorjem se sploh ne znam peljati. Moral bi se nekomu pustiti podučiti. Je pa največji problem čas. Že za enduro in motokros nimam časa.

Ravno to sem želel vprašati – koliko vikendov imaš sploh prostih? Si bil poleg na vseh letošnjih dirkah?

Ja, sem. To so bili letos skoraj vsi vikendi od pomladi do jeseni. Poleg dirk še treningi. Ampak ekipa se je razširila, z lahkoto delajo brez mene in to je tudi moja želja.

Matevž Hribar
foto: Matevž Hribar, osebni arhiv Jaka Seles

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri