MotoGP in WSBK: Ali sploh še potrebujemo dve prvenstvi?

8. 12. 2016 | Primož Jurman
Deli

Po novembrskih testiranjih v Jerezu, kjer so družno nastopili dirkači razredov MotoGP in WorldSBK, se je ob spremljanju časov na krog marsikomu porodilo vprašanje ali sploh potrebujemo dve prvenstvi? Primož Jurman razmišlja o medijskem dosegu, stroških, tehniki, dirkačih in gledalcih.

Če je Rea hitrejši od Rossija - ali sploh potrebujemo dve prvenstvi?

Logičen odgovor je da, kaže ga pa vseeno razložiti. V Španiji so bili Superbikerji vražje hitri, a analiza pove, da so uporabljali ob odsotnosti tovarniških rajderjev hudo lepljive Pirellijeve gume, kar seveda navdušenja nad njihovo predstavo ne zmanjša. Rea je stolkel Rossijev rekordni čas in to je dejstvo. Vseeno pa prvenstvi temeljita na različnih izhodiščnih filozofijah, zato primerjamo hruška in jabolka. Primerjamo in ocenjujemo.

Kljub omejitvam v prvenstvu MotoGP še vedno dirkajo na prototipih

MotoGP je krona svetovne motoristične dirkarije in tam je vsakih štirinajst dni na preizkušnji najsodobnejša motociklistična tehnika. Kljub zniževanju stroškov pri uporabi agregatov, poenotenju elektronike in podobnih trikih so to prototipni stroji, unikatni in enkratni. Tehnične rešitve, ki jih implementirajo v tem prvenstvu, so čez čas na voljo Janezom Novakom v serijskih motociklih, torej je (poleg marketinškega učinka), MotoGP inkubator (sicer čedalje bolj omejenih) naprednih tehničnih rešitev. 1:0 za ohranitev dveh razredov.

Cena? Le ena ničla razlike.

Motocikli razreda MotoGP so torej prototipi, letni najem povprečnega bajka je med 2-3 milijone evrov, tovarniški motocikli so seveda nekupljivi. Superbike stroji, visoko razviti modeli cestnih motociklov, so cenjenji na desetino te cene, na okoli 300.000 evrov. A na stezi ne zaostajajo veliko. Imidž prvenstva Superbike, predvsem v južnem delu Evrope, v Italiji in Španiji ni visok, več sledilcev ima v Severni Evropi med pretežno moško populacijo srednjih let. To so »hardocore« feni, ki identificirajo svoje stroje s tekmovalnimi raketami. Superbike je prvenstvo, kjer je našlo svoje mesto nekaj znamk, ki v razredu MotoGP sploh ne nastopajo, tako da je nabor aktivnih znamk v dirkanju s tem širši. Superbike dirkači so v primerjavi s kolegi razreda MotoGP vse prevečkrat podcenjeni, saj bi se jim z ustrezno promocijo zlahka približali. 1:1

Medijski doseg? WSBK spremlja le desetino toliko navijačev

Dirkači razreda MotoGP so zvezde, primerljive z rock pevci in ansambli, zanje navijajo in jih spremljajo čedalje mlajši, med katerimi je vse več deklet. Za Superbike navija le desetina navijačev MotoGP-ja, kar je pomemben podatek. Približno takšno razmerje je v vseh vlaganjih, marketingu, promociji obeh prvenstev, pa čeprav roko nad obema drži isto podjetje - španska Dorna. Rossi &Co. so globalne zvezde, za Reo in Daviesa razen navijačev ni slišal še nihče izven scene. 2:1 za ohranitev dveh razredov.

Na koncu odločijo proizvajalci

Čeprav sta obe prvenstvi na najvišji ravni, pa ju zaradi poslovnih, tehničnih, marketinških in promocijskih razlogov posameznih akterjev, pa tudi zgodovinskih okoliščin, ne kaže zmešati v enovit koktejl. Vsaj ne ta trenutek. Znamke poiščejo svoje mesto v posameznem razredu - v obeh, samo v enem, zdaj v enem, zdaj drugem, s tovarniško podporo ali ne – glede na poslovno strategijo, svoje cilje in interes: Honda je na vrhu v MotoGP, povprečna v Superbikeu, podobno je zaenkrat z Yamaho. Aprilia je povprečna v obeh razredih, Suzuki nastopa samo v MotoGP-ju, Kawasaki z uspehom samo v Superbiku. Izjema je Ducati, ki je sposoben zmagovati v obeh razredih, kaj pa se bo zgodilo s KTM-om v naslednjih letih v MotoGP-ju pa bomo šele videli.

Vsekakor bi bil en razred, recimo »Super MotoGP« po svoje zanimiv, če odmislimo tehnična pravila, ki so neznanka, hkrati pa bi bili navijači prikrajšani za osemnajst vikendov. Toliko manj dirk bi bilo na sporedu, če bi bil ukinjen en razred. Ali bi uspel zadovoljiti še kakšne druge apetite, pa je veliko vprašanje.

Primož Jurman
Foto: Dorna

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja