Reportaža: Dakar po Dakarju

15. 2. 2007
Deli

»Fanta, ni nobenih težav. Jaz lahko vozim od Ljubljane do Lizbone, « se je pohvalil Blaž, nekdanji reli voznik, ki se nama je z Borom pridružil na letošnji novoletni dopustniški avanturi, ogledu relija Dakar.

Ker je mojster torej vajen volana, še posebej, ker svoj teden prebije običajno za volanom tovornjaka, sva mu z veseljem prepustila komando nad testnim Mitsubishijem Pajerom, ko smo krenili iz Ljubljane. »Okej. Menjava! Kdo gre vozit? « je vzkliknil nekje pri Benetkah in zapeljal na počivališče. Hmm … tale je pa resno vzel dopust, sem si mislil, ko sem čez pet minut izza volana pogledal v vzvratno ogledalo in je možak čez zadnje sedeže spal kot predšolski otrok!

He, he, stvar je obetala zanimivo avanturo in navsezadnje smo se zaradi tega tudi podali na pot. Pri slovenskem uvozniku za Mitsubishi smo naleteli na posluh in odstopili so nam povsem novega testnega Pajera. No, priznam, ko smo jim ga vrnili, je bil nekoliko manj ’nov’. Po približno 12.000 kilometrih smo obrnili na števcu in na žalost in povsem nenamenoma pridelali nekaj prask, udrtin in počeno prednje steklo.

Hja, res je, pot po Afriki in sledenje karavani dakarskega relija sta seveda krepko drugačen dogodek, kot bi se peljal k tašči na obisk. A prav zaradi tega je ta izlet tako privlačen, da smo se po nekajletnem premoru na pot podali že drugič. Vlekla nas je radovednost odkritega dvoboja, ki so ga že pol leta prej napovedovali mediji. Eskadrilja modrih Volkswagnov z ’El matadorjem’, Carlosom Sainzem na čelu, proti bataljonu rdečih Mitsubishijev, ki že desetletje ali več kraljujejo na puščavskih relijih.

Priznam, novinarsko nekorektno, a odkrito sem tokrat navijal za Mitsubishi, ker smo se s testnim Pajerom na poti počutili skoraj že del ekipe rdečih. Začelo se je odlično – za Volkswagnovce, saj so v prvem delu relija z izjemno hitrimi Touaregi resnično dominirali. A še enkrat se je proti koncu relija izkazalo, da je treba predvsem priti do cilja, po možnosti s čim manj okvarami in težavami. Dirke je namreč konec šele na cilju in tako je letos znova slavil Francoz Stephane Peterhansel, ki se ga najbrž še spominjate kot večkratnega zmagovalca med motociklisti.

No, ko smo že pri dvokolesnih junakih, naj omenimo oba Slovenca, ki sta letos začela dakarsko pustolovščino. Poleg ’Lisjaka’ Stanovnika, ki je na Dakarju z več kot desetimi nastopi tako in tako zvezda stalnica, se je letos preizkusil tudi Tomo Merhar, ki je po spodobnem začetku na žalost grdo padel že v uvodnih afriških preizkušnjah in tako s polomljeno roko odletel domov na operacijo.

Stanovnik je odpeljal enega svojih manj stresnih Dakarjev ter brez pretiranih padcev in brez nepotrebnih večjih okvar na motociklu dosegel svoj najboljši rezultat. Za neuke je delovalo, kot da se je do končnega 13. mesta v skupnem seštevku in do drugega mesta v svoji kategoriji naravnost sprehodil. Pa ni bilo ravno tako.

Rally Dakar za nikogar ni samo sprehod, še najmanj pa je bil za nas, ki smo vsakodnevno vstajali ob peti ali šesti uri zjutraj, da smo v fotografsko-snemalno-novinarske namene lahko ujeli start posamezne etape in potem še pravočasno presekali pot dirkačev na kateri izmed vmesnih postojank posamezne hitrostne preizkušnje.

Novi Pajero se je izkazal kot pravi sopotnik in lahko se pohvalim, da smo bili največji postavljači v saharskih sipinah, saj najnovejšega modela Pajera, ki je luč prodaje ugledal le nekaj dni pred tem, v civilni različici na tem koncu sveta ni videl še nihče. Tudi tujci, Francozi, Italijani, Nemci, Španci, so nas gledali kar nekoliko zavistno, ko so se tlačili na trde sedeže več kot dvajset let starih Land Roverjev in Toyotinih Land Cruiserjev, medtem ko smo mi, po več kot tisoč prevoženih kilometrih dnevno iz klimatsko ohlajene kabine Pajera ob zvokih vrhunskega avdiosistema, kot fatamorgana, sveži in spočiti poskakali na plan.

Ja, vsaj enkrat nam je bilo prizaneseno in avto je za svojo pot dobil čisto desetico, le prostorsko smo bili ob vsej prtljagi, spalnih vrečah, lopatah, šotorih in preostali za izlet v puščavo nujni opremi nekoliko utesnjeni. Potrebovali bi večjo petvratno različico ali pa vsaj dober in prostoren strešni prtljažnik.

Garminovega Zuma, seveda v slogu našega avta zadnji model navigacije, smo nastavili v Ljubljani najprej do Lizbone, kjer se je dakarski reli tudi začel, našo pa smo pot trasirali do Gibraltarja. Za nekaj manj kot 300 evrov je trajekt naš avto in tri potnike prepeljal v Afriko in nazaj. Prek Nadorja, Er Rachidie in Quarzazatea nas je pot vodila do Tan-Tana, kjer je karavana relija prešla mavretansko mejo, mi pa smo zaradi pomanjkanja ustreznih vizumov, časa in tudi denarja druženje z dirkači Dakarja končali in usmerili Garmina, oziroma je on usmeril nas, proti rodni grudi.

Rahlo umazani, nekoliko neprespani in pretežno neobriti smo delovali kot begunci na poti proti Evropi. Še dobro, da je bil naš Pajero primerno umazan in polepljen v logotipe Rallyja Dakar, sicer verjamem, da bi nas ob prvem prestopu meje takoj aretirali zaradi kraje vozila. A prav v tem je čar potepanja po puščavi. Da po prvih dneh groze in trpljenja začneš uživati v družbi peska, prahu in vročine. Da po tednu dni sploh ne pogrešaš več televizije, britvice, mobitela in interneta, pa čeprav je zadnji v obliki posrečenih cyber cafejev prisoten v prav vsaki maroški vasici, ne glede na to, kako bogu za hrbtom je ta in koliko sto kilometrov je oddaljena od prve naslednje ’civilizacije’.

Pobeg iz civilizacije pa je tako in tako rdeča nit tovrstnih avantur. Ni zahtevna in ni nevarna pot, je pa lahko navdušujoča in zabavna. Toplo priporočam! Še posebej če vas zanimajo dirke, kot je dakarski reli. Potrebujete le zanesljiv avtomobil, po možnosti s štirikolesnim pogonom in z dizelskim motorjem, dodajte lopato, po možnosti vojaško, ker se plastična prehitro polomi, ne pozabite na navigacijo, po možnosti Garminovo, ker deluje odlično tudi v najbolj nemogočih pogojih, ne pozabite pa vzeti še šotora in spalne vreče, po možnosti takšne, v kateri lahko toplo spite tudi, kadar so temperature krepko pod ničlo.

Ah, skoraj bi pozabil. Na pot povabite še dva ali tri sopotnike, po možnosti takšne, ki so sposobni odpeljati po nekaj sto kilometrov v kosu in ki imajo vsaj približno tak glasbeni okus kot vi. Teden dni, preživet v avtomobilu, je ob nepretrgani glasbeni spremljavi Saše Lendero ali Turbo Angelsov sicer lahko pravi pekel. Izlet, ki vas bo poleg nekaj dni dopusta stal od 800 do 1000 evrov stroškov po osebi, vam bo nedvomno v spominu ostal še dolgo.

Gaber Keržišnik

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"