S Tino čez bankino #15: Pablo Quintanilla ali kratka navodila za osvojitev puščave

15. 8. 2017 | Tina Torelli
Deli

S polnim plinom je prevozil najlepše puščave sveta, stopil je na dakarske stopničke, si na prsi obesil medaljo svetovnega prvaka v vzdržljivostnih relijih, pri tem pa ni pozabil na preproste užitke. Čez bankino Motomagazina je "zletel" na reliju Atakama, ki se vsakega avgusta odvije v njegovem domačem peskovniku.

Predvčerajšnjim je Pablo Quintanilla še petič zapored zmagal na svojem domačem reliju, pred Hondinima zasledovalcema Benavidesom in Goncalvesom. Zdaj se je karavana cross-country relijev za svetovno prvenstvo seli v Argentino, kjer dirkače čaka izjemno hitra dirka Desafio Ruta 40.

Pablo Quintanilla se je 10. decembra 1986 rodil v Valparaisu v Čilu. Pri štirinajstih je postal prvak Latinske Amerike v 85-kubični kategoriji in od tam je šlo vse samo še navzgor. Leto 2013 v življenju Quintanille šteje kot prelomnica, saj se je začela njegova profesionalna kariera v reliju. Na Dakarju 2013 je debitiral s Hondo in je vse do pete etape, ko si je pri padcu poškodoval hrbtenico, vozil na tretjem mestu. Na Dakar se je spet vrnil naslednje leto, ko si je poškodoval roko in odstopil. Leta 2015 je na Dakarju startal pod okriljem KTM-a, zmagal etapo Uyuni - Iquique in na koncu po hudem boju s Priceom zasedel četrto mesto. Naslednje leto je Toby Price na Dakarju gladko zmagal, Pablo Quintanilla pa je s Husqvarno zasedel tretje mesto in ponovno v žep pospravil eno etapno zmago. 7. oktobra lansko leto so ga na reliju Maroko okronali kot svetovnega prvaka v vzdržljivostnih relijh, s čimer je Quintanilla izenačil dosežek svojega idola Carla De Gavarda iz leta 2001 in postal še drugi Čilenec v zgodovini, ki mu je to uspelo.

 

Pablo, če se definiraš ... Kdo si?

(Po premisleku ...) Bom rekel, da sem velik garač. Rad sem profesionalen, osredotočim se na vsako malenkost, pripravljen sem trenirati, kolikor je potrebno in še malo več. Prijatelji bi rekli, da sem pain in the ass, saj nisem nikoli z ničemer povsem zadovoljen.

Kaj še rabi človek, da postane svetovni prvak v cross-countryju?

Lahka pot to že ni. Že samo razumevanje discipline je trd oreh. Gre za kompleksen šport, ki zahteva celega človeka. Zahteva ogromno, a res ogromno discipline, ter veliko treninga v puščavi. Zraven je treba vračunati poškodbe, ki slej kot pridejo, nihče v tem športu se jim ne bo izognil. Vse to pa počnem z zavedanjem, da se še vedno učim iin da je to proces, ki se nikoli ne konča. V trenutku, ko misliš, da vse znaš, si zaključil.

Začel si z motokrosom, to je dobra podlaga.

To je najboljša podlaga, ker za reli najprej potrebuješ tehniko, ta te bo reševala iz težkih situacij. In nato moraš biti doma v enduru. V vseh teh disciplinah moraš biti nadpovprečno dober. Ne moreš biti povprečen v motokrosu in na Dakarju upati za vrhunski rezultat. Nato pa seveda rabiš veliko znanja s področja navigacije in čisto nazadnje si moraš upati biti še zelo hiter.

Kateri je tvoj največji adut?

Mislim, da hitrost. Najbolje se počutim tam, kjer so zelo hitri odseki in je valovit teren. Tu se počutim močnega, z veliko zaupanja na motorju. Za zmago potrebuješ veliko stvari. Najprej dobro pripravo, saj zmagovalec na nek način postaneš še preden si na startu sploh prižgal motor. Zgraditi si moraš močno telo, imeti pravo mentaliteto in pravo miselno naravnanost, kamor šteje tudi sprejemanje nepredvidljivega. Na naših dirkah je faktor nepredviljivosti izjemno visok.

Kaj je najboljša plat tega, da si dirkač?

Vedno sem sanjal, da bi postal tekmovalec v relijih, in zdaj lahko rečem, da živim svoje sanje. Zavedam se, da je velik privilegij, da v življenju lahko počnem tisto, kar ljubim, da vsak dan živim svojo strast. Zjutraj se zbujam z nasmehom na obrazu.

Kako in kdaj si vzljubil puščavski reli? Prej si bil motokrosist ...

To se je začelo, ko sem šel pri štirinajstih s Carlom na reli Maroko. Carlo (de Gavardo) je bil za vse nas mulce živa legenda, povedal mi je vse zgodbe z Dakarja v Afriki in jaz sem kot goba srkal informacije. Kljub temu sem vedel, da bom rabil še mnogo let, da bi prišel sem, kjer sem zdaj. Ko sem končno dobil priložnost, da začnem s to disciplino, sem bil najsrečnejši človek an svetu. No ja, mogoče sem bil še nekoliko srečnejši, ko sem postal družine KTM.

Se z motociklom kdaj zapelješ tudi na cesto? 

Tu in tam se. Všeč so mi Harleyi. 

Kako poskrbiš, da si mentalno fit?

Zelo veliko delam s psihologom. Negativna čustva je treba razrešiti, še preden prevzamejo kontrolo nad tabo. Ko si spredaj, pa gre vedno zelo na nož in pritisk je velik. Biti moraš najhitrejši, hitro pa danes pomeni zelo hitro. Ves čas se igraš z mejo.

To je umetnost.

To je najtežja stvar relija - se čim bolj približati meji in je istočasno ne prekoračiti. Ko se boriš za etapo, se moraš včasih celo pognati čez, kot se moraš včasih, ker tako zahteva taktika, prepričati, da greš počasneje, kot bi lahko šel, da ohraniš motor in sebe. To je formula, ki jo moraš razumeti prav. In da vse te stvari spraviš v prakso na dirki, moraš biti čim manj čustven. Dirkač mora imeti urejeno osebno življenje, kar pomeni nobenih nič napetosti in problemov doma. Samo s prazno glavo lahko dosežeš zelo dobre rezultate in samo takrat to zate ni preveč nevarno.

Lahko zaključiva, da ima nekaj zaslug za tvoje uspehe tudi punca, s katero se odlično razumeš?

Nedvomno. V tem pogledu imam res srečo. Rada ima motorje in motošport in očitno tudi mene. Ves čas skrbi, da pravilno jem in da dovolj spim. Stoodstotno me podpira. Dirkači, ki imajo v razmerju težave, avtomatično trenirajo manj, energijo porabljajo za reševanje težav, ker smo moški tako sprogramirani, in na dirkah se to takoj pozna.

Bi lahko rekel, da je dirkanje tvoja strast?

Motorji so moja strast, dirkanje pa je del paketa.

Še vedno uživaš, čeprav si se dotaknil vrha in so se pritiski postoterili?

Ja, še vedno uživam. Res je, da pritisk postane enormen, ko dosežeš vrh in kar naenkrat z vsakim dejanjem odgovarjaš tudi cel kup šefom in sponzorjem, a po drugi strani mi profesionalni status omogoča, da se lahko ves posvetim treningom in to se na koncu pozna na suverenosti. Mislim, da ne bi bil dober, če ne bi tudi užival, kot ne bi užival, če ne bi bil dober.

Si zadovoljen z drugim mestom?

Ne. Tekmujemo, da bi zmagali.

Tretje mesto na Dakarju je ogromen dosežek.

Lep cilj sem dosegel, a vedno hočemo več. Se pa zavedam, da je tudi zmaga po eni strani nevarna, če se nanjo obesiš, če te spravi v evforijo. Ne smeš biti preveč srečen in ne za predolgo.

Tekst: Tina Torelli

Fotografije: KTM, RallyZone

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"