Pogled nazaj: to so nenavadne in pozabljene Honde na dveh kolesih

Večina ljubiteljev motociklov znamko Honda prepozna po ne najbolj drznih in predvsem klasično tradicionalnih modelih. V zadnjih letih je situacija tudi pri njih bolj pestra. A sem in tja so v preteklosti vendarle znali in uspeli presenetiti.

6. 9. 2017

V zadnjih dneh je mogoče zaslediti napovedi, da naj bi Honda v prodane salone vrnila praktično svež, vendar že skoraj pozabljen model NM4 Vultus. Ta stripovski motocikel, ki je bil prvič predstavljen na salonu v Osaki leta 2014, je že po dobrem letu proizvodnje izginil s cenikov pooblaščenih prodajalcev.

S Hondo Vultus smo se zelo temeljito zapeljali tudi sami, ugotovili pa smo, da je to za vožnjo prav prijeten motocikel. Enega ali dva Vultusa redno videvamo tudi na ljubljanskih ulicah.

Vendar Honda Vultus ni bila edini nenavaden motocikel, ki ga je Honda pripravila v zadnjih dobrih dveh desetletjih.

Spomnimo se modela Pacific Coast 800, ki je bila predstavljen leta 1989, z vmesno prekinitvijo pa so jo izdelovali vse do leta 1998. Res da so vsega skupaj izdelali le nekaj tisoč primerkov. Zaslovela je po svoji prepoznavni, skorajda avtomobilski karoseriji, poganjal pa jo je dvovaljni V motor s tremi venitli na valj. Za prenos moči je poskrbel kardan. Kljub temu, da ta motocikel prodajno ni dosegel dobrih rezultatov, lahko rečemo, da je lepo tlakoval pot za kasnejši uspeh modela Deauville, ki je bil zelo priljubljen in je v marsičem podoben modelu Pacific Coast.

Naslednji na seznamu nenavadnih Hond je gotovo tudi model Rune. V bistvu gre za različico modelo Valkyrie, ki pa jo je poganjal velik šestvaljni bokser, prav tak kot zadnjo generacijo modela Goldwing. Za tem modelom so vzdihovali predvsem Američani, zato so ta motocikel tudi izdelovali v Ohiu. Ta motocikel je od koncepta do proizvodnje potreboval dolgih šest let. Vsekakor je vzoren pokazatelj tega, da Honda pri vsakemu svojemu modelu stremi k doseganju ciljev, kot so maksimalna uporabnost, lahkotnost v vožnji in kakovost. Za ta motocikel je bila potrebna vrsta tehničnih in oblikovalskih prilagoditev obstoječih modelov. Če bi ta motocikel opazili na cesti, vendar ga verjetno ne bomo, si bi ga prav gotovo dobro zapomnili.

Model Big Ruckus je bil enostavno pregrd, da bi ga lahko v začetku tretjega tisočletja prodajali evropskim kupcem. Šlo je za skuter z lahkim cevnim okvirjem, enovaljnim četrtlitrskim motorjem, ter ergonomijo, ki je v marsičem bolj spominjala na motocikel kot na skuter. Tudi tega so vzljubili predvsem na ameriškem trgu, uspešno pa so ga prodajali tudi na Japonskem. Morda je navedba, da je bil za Evropejce pregrd nekoliko pretirana, saj je bil na las podoben, a precej manjši Zoomer s 50-kubičnim motorjem, v Evropi zelo dobro sprejet.

Honda DN-01 je bila v salonih prisotna v letih od 2008 do 2010, bila pa je takrat eden redkih motociklov, ki je bil na voljo s samodejnim menjalnikom. No, šlo je za CVT menjalnik s šestimi 'virtualnimi' prestavami. Zelo je spominjal na kasneje predstavljenega Vultusa, vendar se najde tudi kdo, ki za ta model pravi, da je lep in ne samo nenavaden. Honda s tem modelom ni požela velikega uspeha, je pa dobro preučila potrebe in pričakovanja kupcev glede samodejnih menjalnikov.

Tradicionalno pa je Honda lani predstavila in potrdila prihod še enega nenavadnega modela, ki na prvi pogled deluje apokaliptično, prav zaradi tega pa računajo na njegov uspeh na trgu. Honda Bulldog bo vsekakor posebnež. Kot križanec med scramblerjem in endurom bo skušal prepričati tiste, ki se na običajnih motociklih ne vidijo.

Matjaž Tomažič
foto: Honda

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri