Dandanes je na trgu motoristične opreme velika gneča. Že uveljavljenim evropskim znamkam, ki imajo sicer proizvodnjo večinoma razpršeno po cenejšem Vzhodu, dela konkurenco še množica novih znamk, ki s smešno nizkimi cenami begajo novopečenega motorista.
Zakon nam z izjemo čelade ne predpisuje zaščitne opreme, kaj šele njene kakovosti, zato je odločitev, koliko novcev odšteti za komplet, povsem prosta. Dva namiga: CENA NE LAŽE in ZDRAVJE JE LE ENO.
Leta 1972 je gospod Lino Dainese v Molveni zasnoval in izdelal prve usnjene motoristične hlače za motokros, ki so se z manjšimi spremembami hitro preselile še na cestna dirkališča. Čez tri leta so v kravjo kožo z znakom hudiča oblekli Giacoma Agostinija, leta 1977 pa so začeli sodelovati z Barryjem Sheenom, ki so mu prvič nadeli ščitnik za hrbtenico.
Od prvih ‘pižamastih’ usnjenih dresov je razvoj tekel k čim boljšemu prileganju dresa dirkaču ter zaščiti izpostavljenih delov. Pred 25 leti so na kolena namestili prve drsnike, kasneje pa so začeli sodelovati z zdravniki in tako naredili motoristični šport varnejši. Sledilo je kombiniranje usnja z elastičnimi materiali na pregibnih delih, na hrbet so prišili zaščitno aerodinamično grbo in počasi razširili proizvodnjo še na obutev, rokavice ter čelade. Leta 1995, so se preusmerili še na druge adrenalinske športe, kot so gorsko kolesarjenje in deskanje na snegu.
Že leta 1998 so začeli razvijati varnostno blazino za motoriste in rezultat premierno pokazali čez dve leti na münchenskem salonu. Začeli so sodelovati z Valentiom Rossijem ter Maxom Biaggijem in leta 2003 skupaj z Valentiom, Manuelom Poggialijem in Danielom Pedroso osvojili prva mesta v razredih 125, 250 ter moto GP. Danes je logotip z rdečim hudičem sinonim za udobno, varno ter stilsko oblikovano motoristično opremo.
Proizvodnja usnjenih izdelkov poteka v Molveni, kjer šivajo tudi po meri in popravljajo poškodovano opremo – kogar zanima podrobneje, se lahko obrne na slovenskega zastopnika. Pol ure vožnje stran je v Vicenci tik ob avtocesti veliko, povsem robotizirano skladišče, kamor prihajajo še tekstilni izdelki, ki jih izdelujejo na Vzhodu.
Motociklizem je sicer glavna, ne pa edina panoga, v kateri so prisotni. Razmišljajo, da bi poleg smučarjev, kolesarjev, deskarjev na snegu, jadralcev ter voznikov vodnih skuterjev oblekli še jahače. Zadnja leta so razvijali ščitnik, pravzaprav nekakšen podpornik vratu, v prihodnji sezoni pa lahko pričakujemo prvo varnostno blazino za motoriste, ki ne bo povezana z motociklom. Skrivnostno so nam zaupali, da bodo vrvico za sprožitev zamenjali sodobni senzorji.
Dainese ostaja ime, ki ga ljubijo dirkači svetovnega formata, avanturisti, športniki in mestni frajerji. Je drag, ampak nikogar od prej naštetih še nisem slišal reči, da z izdelkom ni zadovoljen. To šteje!
Osebna izpoved
Tam nekje pri šestnajstih letih sem v garažo pripeljal prvi pravi motocikel. Ker je bila moja Aprilia ETX za približno sto ‘jurjev’ cenejša od Husqvarne WRE, je ostalo še za dober komplet opreme. Privoščil sem si Dainesejev komplet iz GoreTexa: hlače in jakno, oboje bogato zaščiteno s plastičnimi ščitniki. Barva naj bo univerzalna in proti umazaniji odporna črna, konfekcijska številka pa raje malo večja, da si jo bo sem ter tja lahko nadel še foter.
Težko si predstavljate, kaj vse je ta obleka preživela. Nekaj utrinkov: suhega me je ohranila med neznosnimi nevihtami, prijatelj z 'veri gut voterpruf džeket gut prajs for ju mister' pa je bil moker do kosti in obarvan kot pirh. Da me ni zeblo, sem si jo nekajkrat nadel za spanje na prostem. Preden sem dokupil komplet za motokros, sem jo uporabil za nešteto terenskih voženj in celo za tri turistične enduro dirke na bivši rakekški progi, po katerih si čiščenje brez 'štrajfiksa' težko predstavljam.
Brez padcev ni šlo in namesto kože jo je kar nekajkrat skupil tekstil: prvo luknjo sem pridelal s padcem na minimotu, drugo na Akrapovičevem roru prijateljevega supermota, tretjo med lanskim drčanjem po asfaltu. Prvi dve je uspešno saniral upokojeni čevljar, za zadnjo poškodbo pa še nisem našel časa, da bi jakno peljal popravit. Vse zadrge, vsi gumbi ter prav vsi šivi po šestih letih mučenja še vedno opravljajo svojo nalogo brez napak. Potožim lahko le, da ščitniki za ramena niso odstranljivi kot vsi ostali in da je obleka v poletni vročini precej vroča. Še dolgo ne bo romala v koš za smeti!
Matevž Hribar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja