Veter v laseh #2: Matjaž Tomažič, posebni agent Avto magazina, motorist, pisatelj, stručko

Ljubezenska motozgodba tokratnega razkuštranca je dolga že vse življenje. Oče je imel avtomehanično delavnico, kjer sta se vse dneve igrala brata Tomažič. "Fotr nama je z bratom stalno delal neke igrače na motor. Pri štirih letih sem tako že dobil svoj prvi tricikel," se spominja Matjaž. Prvi motocikel si je nato s svojim denarjem kupil že po koncu 7. razreda. Kako do 4.000 mark vrednega stroja pri trinajstih, se sprašujete? Z vestnim in dobrovoljnim posravljanjem fotrove delavnice, s prenašanjem premoga po hišah, z donacijo staršev in, tisto leto, tudi s pomočjo prve sezone v vlogi "beach boya", ki je na portoroški plaži iz vode lovil pedaline in nemške turistke.

Leta so tekla, menjali so se modeli motociklov in avtomobilov in leta 2006 je v Matjaževo življenje po naključnem posredovanju Grega Gulina in ključnem posegu Petra Kavčiča vstopil še avtomotožurnalizem. Tisti najbolj žmohtne sorte, brez dlake na jeziku in brez blefa. "Pa mene res zanima, kdaj so v avte začeli ugrajevati ABS-e in podobne fore. Zanima me zgodovina. Ma vse me zanima! Moral bi imeti delavnico, saj vem, a potem se bojim, da bi se tako razširil, da bi postal sam sebi suženj in ne bi imel več časa niti za kakšno testno vožnjo."

Predvsem pa se Matjaž ne bi imel časa razpisati na spodnja vprašanja ... ;-)

Kateri je bil tvoj čisto prvi motocikel? 

Moj čisto prvi motocikel je bil v bistvu tricikel. Naredil mi ga je oče, nizozemski Laurin, motor pa je doniral odslužen Tomosov moped. Ne spomnim se točno, ampak mislim, da sem imel kakšne štiri leta. Ker je bilo prestavno razmerje prilagojeno mojim letom, se je motor slabo hladil in rad pregreval, pogosto do te mere, da so se mi plastični pokrovi motorja stopili in mi stekli v superge. Je pa res, da sem bil takrat zelo navdušen mali motorist in sem se bil sposoben cel dan voziti v krogu po travniku. Kar se tiče dveh koles pa je bil moj prvi seveda Tomosov Automatic. Letnik 1987, prva serija z novejšim tipom vilic in 'štop lampo'. Bil je živo rdeč, imel je kromirane blatnike in 'ta velik' prtljažnik. Ne vem zagotovo, ampak po mojem je bil to najlepši Automatic na Fužinah. Seveda sem ga tudi 'zrihtal'. Dobil je masko, poviške za zadnje amortizerje in MF Power izpušni lonec. Podaril mi ga je Aleš, moj brat, ki je takrat že imel Vespo.

Kateri motocikli so se nato kasneje zvrstili v tvojem življenju?

Ko sem končal sedmi razred, sem odšel na počitniško delo v Portorož, ko pa sem se jeseni vrnil domov, sem si kupil čisto novi Piaggio Quartz. Nekaj dni kasneje sem naredil tisti prvi vozniški izpit in v trgovini v stari Ljubljani kupil usnjeno Avirex jakno, s postrani zadrgo. Kombinacija ni bila najbolj posrečena, ampak bil sem srečen. Z njim sem prevozil nekaj manj kot 50.000 kilometrov, potem pa so mi ga ukradli. Že vmes pa me je neka sila gnala k temu, da sem imel vseskozi vzporedno v lasti vsaj en moped. Nadaljevalo se je z Vespami, vmes sva z očetom restavrirala tudi Lambretto, ki sem jo kasneje zamenjal za Mercedes W115, tega pa kasneje za traktor Steyr, ki ga imam še danes, čeprav nimam ne njive ne zemlje. Kar naprej sem nekaj mešetaril, zato se vseh niti ne spomnim, v spominu mi je ostal starodobni Zundapp. 

Kar se tiče pravih motociklov, pa sem imel to srečo, da je moj brat takrat prodajal motocikle znamke Aprilia in sem se vozil z njimi. Kasneje je on že sodeloval z eno od slovenskih avtomobilističnih revij in sem se vozil s testnimi motocikli vseh znamk in tipov. Ko sem si po dolgem času spet zaželel svoj lastni motocikel, sem se odločil za takrat čisto novo Hondo CBF 1000, vzporedno pa sem pogosto menjaval maksi skuterje. Imel sem Yamaho Majesty 250, Suzuki Burgman 250, Piaggio X9 500 Evolution, Kymco 300i Xciting. Praktično pred deponijo pa sem nekoč rešil tudi Piaggio APE, ampak ne vem, če to spada v kategorijo motociklov. Bilo je še nekaj takih, s katerimi se sploh nisem vozil in so hitro odšli od hiše. 

Kateri motor trenutno voziš in kaj danes najdemo v tvoji garaži?

Vozim vse, kar mi dodelijo v uredništvu naše revije, tega pa ni malo. Sicer boleham za srednje težko obliko bolezni, ki se ji reče 'vozni park'. Imam izredno srečo, da sem se svoje ljubezni do motociklov in avtomobilov nalezel od očeta in Aleša, zato si tu in tam kakšen motocikel 'privoščiva' skupaj. Trenutno se v garaži in očetovi delavnici nahajajo Vespa PK 125 (1992), Vespa 125 (1952), Aprilia Leonardo, Piaggio Beverly 300, vojaška Cagiva 350 kupljena na dražbi Slovenske vojske, Cagiva Elephant 900, BMW R1200 RT, Ducati 900 SS, Tomos Automatic TT (Laura), Tomos Colibri, Piaggio Sfera, Piaggio Ciao, tu in tam se valja še kakšna moped -ruševina. Saj vem, sliši se, kot da smo obsedeni, ampak v resnici je večina teh motorjev in mopedov našla nas. Če mi je v nekem trenutku nekaj všeč, si to pač kupim. Saj ne gre za dragocene motocikle in mopede, vse skupaj ni vredno za en nov potovalni motocikel. Motocikli so danes poceni in vsak, ki je priden in ne hodi v igralnice in h kurbam, si lahko privošči vsaj dva ali tri. 

Le malo kateri izmed naštetih je k hiši prišel kar tako. Vsak ima neko svojo zgodbo. V Vespi PK 125 sem na primer v predalčku našel potni nalog, ki se je leta 1992 glasil na redakcijo revije Avtomagazin. In danes, ko se mi je uresničila otroška želja in pišem za to revijo, je prav ta testna Vespa v mojih rokah - v bistvu gre za najdaljši podaljšani test v zgodovini. Ducati je letnik 1999, a ima prevoženih le 1.600 kilometrov in resnično sem prepričan, da še ni vozil po mokri cesti. Ta staro Vespo je nekdo prinesel v očetovo delavnico v škatlah, saj jo je našel v neki kleti. Aprilia Leonardo je bila nekoč last nekdanjega pravosodnega ministra. BMW mi je bil v času Avtomagazinovega testa tako všeč, da sem si nekaj dni po tem, ko smo testnega vrnili uvozniku, kupil svojega. Kymco je bil vzet v račun, ko sem prodal kabrioleta, za Sfero pa sem plačal vsega skupaj 25 eur, novo zadnjo gumo in prepis, pobarval pa sem jo s srebrno barvo, ki je ostala od Caddyja. Ciao je posledica z maligani podkrepljene nakupovalne evforije na nekem italijanskem 'bolšjaku', ko sem jih v kombi naložil toliko, kot je bilo prostora za zadnjo vrsto sedežev (trije dobri in en za dele), kasneje pa vse prodal in le enega obdržal. V Elephanta sem se zagledal zaradi starega posnetka z relija Paris-Dakar, in ker sem tisti večer enega slučajno našel na Avtonetu, sem šel naslednji dan ponj. Nekako se mi je zazdelo, da bi ga tudi jaz lahko nekoč tako zelo 'pržil' po nekem makedamu, zdaj pa mi ga je za to škoda. Ko me zagrabi, me težko prepričaš, da v garaži zmanjkuje prostora. V bistvu ni zapleteno, vsa ta motorizirana krama mi enostavno prinaša več veselja kot delnice in dragi kamni. Največkrat je tako, da kupim motor, nad katerim je nekdo obupal, pa naj gre za zaplete pri homologaciji, popravilu ali vzdrževanju. V tem kopičenju ne vidim posebnega problema, morda je edina norost ta, da večino uredim v zelo dobro stanje, potem pa parkiram. Pač, bolezen voznega parka, na dveh in štirih kolesih. Ne gre za virus, to je v naši famililji dedno. 

Kateri je tvoj sanjski motocikel?

Sam fantaziram predvsem o motociklih, ki so v času mojega odraščanja in zorenja v smislu motociklizma, predstavljali mokre sanje moje generacije. Moja sanjska garaža je z vidika denarja relativno skromna, v njej pa bi morali biti naslednji motocikli, mopedi in skuterji: Italjet Dragster ali Formula 50, Tomos BT50, Tomos Automatic, Cagiva Mito 125, Vespa 200 PX, Ducati 916, vodno hlajeni BMW RT, velika Multistrada, lepotica Laverda 750S Formula, Aprilia Tuono, Gilera GP800 in Moto Guzzi V7 III. Za hec bi dodal še kakšen japonski enduro iz 90. let (Africa Twin, Super Tenere, KLR...). Če bi se moral odločiti samo za enega, bi se znašel pred veliko dilemo. Če bi lahko, bi izbral tistega, ki bi v paketu prinesel tudi največ prostega časa. A če že moram izbrati enega, je najbolj verjetno, da bi si izbral rdečo veliko Multistrado. 

Najlepši motoizlet, najlepša cesta ... ?

Da bi se usedel na motor in odpeljal v 1.000 kilometrov oddaljen kraj, ni v moji navadi. Zato so že dolgo nazaj izdelali športne kabriolete in GT-je, v katerih sediš v s klimo ohlajeni kabini, srkaš pijačo in drago držiš za koleno. Sem pa takoj za stvar, če je potrebno z motociklom oditi za tri, štiri dni, vendar ne na konec sveta. Da se navozim in si napolnim svojo dušo, ne potrebujem veliko kilometrov, rad pa ubiram poti, kjer je prometa malo. Verjetno sem se vozil tudi po cestah, na katere so cestarji že davno pozabili, zelo rad pa se vozim tam, kjer se z avtom gotovo ne bi. Iz Ljubljane v prav vsako smer vodi kakšna lepa zavita cesta, vsaka s svojim 'top' odsekom ali pa dobro gostilno nekje ob poti. Najljubše trase tako nimam, mi je pa v spominu ostal prav poseben roadtrip, ko sem se s 50-kubičnim skuterjem odpravil v Pulo. Zanimivo je bilo spet voziti po poteh, ki sem jih kot najstnik spoznal s skuterjem. V šestih urah vožnje sem s skuterjem za 25 evrov doživel vročino, mraz, sonce, temo, skoraj prazen rezervoar, policijsko kontrolo in še kaj. Spoznal sem, da je v meni še vedno nekaj pubertetniškega duha, ter tudi to, da sem za take podvige prestar. Prestar po kilometrih namreč, a zdaj vsaj vem, v kateri gostilni na poti do Pule strežejo najboljše špagete. 

Zakaj si rad motorist?

Avtomobili, mopedi in motocikli so od nekdaj del mojega življenja. Z njimi sem odraščal. Gledam, poslušam in vozim jih od kar vem zase. Z mopedom sem se kot najstnik vozil zato, da sem lahko kam šel in prišel. Danes se vozim iz istega razloga, obenem pa zato, ker je motocikel marsikdaj bolj praktičen kot avto. Priznam, da včasih tudi zato, ker gre 'po luftu'. Motocikla se pač navadiš in ne vidim razloga, da se ne bi vozil, dokler bom zmogel. Če mi vzameš motocikel, bom od nekje privlekel drugega. 

Foto: Grega Gulin

Kaj te je v zadnjem času najbolj navdušilo v svetu motorizma, motoindustrije, novosti?

Opažam, da se na naše ceste vračajo motocikli, na katere smo skoraj pozabili. Motoristi torej postajajo manj obremenjeni z letnikom in ceno in se vozijo s tistim, kar je na voljo, čeprav v marsikaterem primeru, za moje pojme, dodajo preveč osebne note. Veseli me tudi to, da se o motociklizmu veliko govori, ter, da se veliko dela na varnosti. Vsakič, ko se odpeljem v mestno središče, pa se tudi razveselim parkirišč, namenjenih motoristom.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja