Ko sem lansko jesen na salonu motociklov v Milanu uzrl novo Suzukijevo Katano, me je štihnilo pri srcu. Vzdih, spomin na najstniške dni z nikoli izživetimi tedanjimi sanjami voziti jo. Do sedaj.
»Katano bom nekoč vozil,« sem si v začetku osemdesetih namreč rekel ter sanjavo pogledoval na velik poster Katane, z risalnimi žebljički pritrjen na steno moje sobe. Mimogrede - za mlajše digitalneže - posterji so povečane fotografije motociklov, popularnih pevcev, bendov, igralcev, oziroma česarkoli že pač, ki so jih nekoč objavljale revije. Mulčki smo jih trgali iz revij in popali na stene. In sanjali. To je bil naš internet, facebook, instagram in snap-chat obenem. Tako sem torej jaz sanjal o Katani, tistem dolgem stroju, z značilno štirioglato lučjo, z oglatim nosom in s prepoznavnim sedežem. In, oh, si lahko predstavljate šok, ko mi je nekoliko starejši motoristični sovaščan Franjo nekega dne smejoč navrgel, da ima nov stroj? Jep, prav Katano! In da je menda ta stroj »nizek kot pes«, gre pa menda »kot sneta sekira.« Takrat Katane nisem vozil, bil sem premlad, japonski stroji pa predragi. Sem pa takrat vsaj sedel nanjo. No, to pomlad pa sem vozil Katano. Novo, z letnico 2019. In tako uresničil mladostniške sanje.
Katana
Katana je tradicionalni japonski meč, v katerega mojster ujame vso svojo umetelnost, obrtniško spretnost in oblikovalsko ostrino. Dvokolesna Katana, z uradno oznako GSX-S 1100 Katana, se je leta 1981 rodila kot rezultat iskanja novih motorističnih smeri nemškemu oblikovalcu Hansu Muthu, nekoč vodji BMW-jevega dizajnerskega oddelka. Prste so imeli v zgodbi poleg tudi Italijani, zato ne gre čuditi, da je v Evropi (pa tudi drugod) hitro našel množico kupcev, motocikel pa je zaradi svoje svojskosti kmalu dobil kultni status. V času ko je ugledal luč sveta, je bil najhitrejši serijski stroj, še danes ga je moč videvati na stezah v dirkah klasičnih superbajkov. Katano družijo pomenke »kiwami«, »hagane« in »kiru«, ki nazorno opisujejo tudi lastnosti motocikla.
Kiwami
Kiwami pomeni neprekosljiv dizajn Katane, meča. Rodolfo Frascoli je Italijanski dizajner, ki so mu Japonci leta 2017 zaupali risanje nove Katane. Pri Suzukiju so z novo Katano precej pozno (a bolj pozno kot nikoli) ujeli val navdušenja kupcev nad sodobnimi retro motocikli. Rodolfu je uspelo. Nova Katana je dober spomin na staro, a na svojsko sodoben način. Še vedno je tam značilni štirikotni (LED) sprednji žaromet, pa sedež v dveh barvah, ki je vendarle zrisan v drugi dekadi tega tisočletja, na starejšega brata morda najbolj spominja rdeč napis Suzuki ob bokih majhne posode za gorivo. Nova Katana je na voljo v klasični srebrni barvi, lahko pa se odločite tudi za črno.
Hagane
V japonščini se ta izraz nanaša na kovano odličnost meča, pri motociklu pa jo lahko enačimo z veseljem v vožnji in z zmogljivostjo 999-kubičnega agregata s 148-imi »konji«, znanega iz hišnega modela GSX–S1000. Prečno postavljeni štirivaljnik je vpet v dvojni aluminijasti okvir, ki motociklu s sprednjimi USD vilicami in zadnjim blažilnikom zagotavlja potrebno stabilnost. Na motociklu se sedi vzravnano, kljub temu pa je z njim moč odpeljati kakšen krog na dirkališču. V prvi vrsti je namenjen krajšim vožnjam, tja gor na Jezersko morda.
Ali pa v okolico hrvaškega Novega Vinodolskega, Opatije in ob skalnate stene stare steze v Preluki, kjer so nekoč na dirkah za Veliko Nagrado življenja tvegali takšni asi kot so Agostini, Nieto, Katayama, še pred njimi Carruthers, Grasetti in Braun - če naštejmo le nekatere. In ja, v razredih 50 ter 125-kubičnih centimetrov so tja do konca šestdesetih nastopali tudi s Suzukiji. No, mi pišoča motoristična srenja ob nenehnemu dežju, mrazu in mrki svetlobi (halo, Primorje, konec maja) nismo vozili na nož, smo pa kljub vseeno ugotavljali, da je tale Katana precej dober stroj, ki ima potencial. Meni ni biti enkrat »spodrsnilo«. Tudi spomočjo tristopenjskega sistema proti zdrsu, menjalnik je bil tekoč, motocikel prijeten za vožnjo, uravnotežen in lepo vozljiv tudi v takšnem zoprnem vremenu.
Kiru
Pomeni čisti rez. In tudi na dvokolesni Katani je dizajn čist, tekoč, nekoliko klasičen a s pridihom sodobnosti. Ob že omenjenem sprednjem delu, ki bolj spominja na originalno Katano, je zadek izrazito sodoben, prva tako v črno obarvan ostrorobi izpuh, ki ga velja zamenjati za Akrapovičevo mojstrovino. Ob pa je na voljo še obilica dodatne opreme, od zatemnjenega vetrnega ščita, bočnih branikov do različnih dodatkov iz karbona.
No, mladostna želja se mi je uresničila, sedaj pa bi se s Katano močno želel zapeljati tudi v suhem, zato že sedaj stiskam pesti za dolgo in vroče poletje.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja