Če sodite med tiste, ki iščejo motocikel z obilico stila in karizmo pravega ameriškega težkokategornika, in vam ob znamki Harley-Davidson ne zaigra srce, imamo za vas dobro novico. Mirno lahko prečrtate vse zbrane cenike pri nas uveljavljenih proizvajalcev in se ozrete za nekoliko drugačnim baggerjem. Lahko tudi kruzerjem, če tako želite. Ameriški Victory se je romantične zgodbe o prekocelinskih popotovanjih lotil na nekoliko drugačen način.
Victory je znamka, ki v nasprotju z drugimi – nehote nas ta znamka vedno spomni na Harley-Davidson – pri razvoju in proizvodnji svojih motociklov ni in tudi ne želi biti obremenjena z zgodovino. Pravzaprav so prvi modeli zapeljali na ameriške ceste šele leta 1998. Zelo konvencionalna zunanja podoba je zvito prepletena z nekaterimi tehničnimi rešitvami, ki jih konkurenca v tem segmentu še ne ponuja. Tukaj seveda ne gre za kakšne posebno sodobne tehnične evolucije ali revolucije, gre le za v tem segmentu nekoliko manj pogoste rešitve na področju ciklistike in okvirja.
Model Cross Country, ki nam ga je za spoznavno vožnjo prijazno odstopil zasebnik iz okolice Ljubljane, je vsekakor prava paša za oči. Z obilico stila, impozantnim zvokom in predvsem svojo karizmatično pojavo vas na tem motociklu nikakor ne bodo spregledali. Če si ga boste sami ogledali dovolj natančno, pa boste uživali v čistih klasičnih linijah in se morda nekoliko jezili zaradi pomanjkanja pozornosti na detajlih.
Priznam, da s tovrstnimi motocikli nimam veliko izkušenj, zapeljal sem se z nekaj japonskimi velikimi kruzerji in morda tremi ali štirimi Harley-Davidsoni. Pa še to z modeli, ki bi jih težko korektno primerjal s Cross Countryjem. Čeprav od Harleyjev nisem pričakoval veliko, pa lahko prav zanje rečem, da so me vedno pustili z neizpolnjenimi vozniškimi pričakovanji. Cross Country pač ne.
Ciklistika po občutku močno spominja na tisto, ki jo premorejo bavarski motocikli s Teleleverjem, saj se 370-kilogramski kolos takoj po premiku z mesta spremeni v okreten moped. Nekaj privajanja seveda zahteva in dvomim, da je primeren za motoriste, majhne po velikosti.
To je motocikel, ki ga boste najprej slišali, šele potem zagledali. Pozabite na to, da se boste zjutraj tiho odpeljali z dvorišča. Pozabite na civilizirano brundanje dvovaljnika. To je motocikel, ki povzroča galamo. Po drugi strani pa je mera udobja in užitka za krmilom dramatično velika. Ročica sklopke potrebuje trdo moško roko, v območju nižjih vrtljajev pa krmilo pulzira podobno močno kot Hiltijeva 'štemarica'. K dobremu počutju pripomore tudi bogat odmerek serijske opreme, ki vsebuje dober avdiosistem, samodejni izklop smerokazov, ABS, tempomat in nekaj podobne opreme.
Pisati o tem, kako zmogljiv je ta motocikel v serpentinah in ovinkih, je brezpredmetno. Cross Country sicer zmore veliko več dinamike, kot bi pričakovali, a od njega tega ne boste zahtevali. Uživali boste v tem, da vam največ vetra zaradi dobre vetrne zaščite pravzaprav piha v noge. Polkrožno obračanje ni problem, prav tako počasno plazenje v koloni. Ne želite pa si, da vas ujame na napačni nogi.
Do zdaj sem pisal o dejstvih, a kako sem Cross Countryja občutil sam? Spoznal sem veliko novega. Victory mi je dal vedeti, da mi naše podeželske ceste energetsko zelo ustrezajo, da živimo na najlepšem delu Balkana in da se lahko v enem samem popoldnevu popolnoma izoliram od vsakdanjih tegob in tudi radosti. Predvsem pa sem se po dolgem času spet vozil povsem brez cilja. Dolgo in pozno v noč. In bi se še naprej.
besedilo: Matjaž Tomažič, foto: Matjaž Tomažič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja