Toliko potrebuje Can-Am Spyder F3, da iz mirovanja doseže hitrost sto kilometrov na uro. Ne, ni motocikel in ni športni avto, je nekaj vmes.
Ko so pri BRP-ju, sicer priznanem kanadskem izdelovalcu letal, motornih sani, športnih čolnov, vodnih skuterjev in štirikolesnikov pred desetimi leti razmišljali, kaj ponuditi trgu za vožnjo po cesti, so prišli do preprostega, toda pomembnega sklepa. Odločili so se, da je bolje, kot da poskušajo izumiti kak nov motocikel, da poskusijo raje z nečim, kar bo kar se da povezano z njihovo bogato dediščino, ki jo imajo na področju motornih sani. Tako se je rodil prvi Spyder, ki je pravzaprav cestna različica motornih sani, seveda močno predelana za vožnjo po cestah.
Položaj za krmilom je zelo podoben kot na motornih saneh, namesto dveh smuči, ki režeta sneg, tu vozilo usmerja par koles. Gume so seveda na las podobne avtomobilskim, saj se v nasprotju z motocikli Spyder ne nagiba v ovinkih. Zato je zavijanje, pospeševanje in zaviranje zelo podobno kot na motornih saneh. Motor, ki je nameščen v prednjem razširjenem delu pred voznikom, prek zobatega jermena poganja zadnje kolo.
Če ste se kdaj vozili z motornimi sanmi, si lahko torej precej natančno predstavljate, kako je voziti Spyderja. Potem tudi veste, kako bliskovito pospešujejo motorne sani, ko privijete plin do konca!?
No, tu je vse skupaj precej podobno, a žal tako brutalnega pospeška kljub temu Spyder ne zmore (sani sicer pospešijo od 0 do 100 kot dirkalnik za WRC). Spyder F3, ki ga poganja 1330-kubični vrstni trivaljni motor in zmore 115 'konjev', bo namreč sto kilometrov na uro dosegel v manj kot petih sekundah, da boste drveli 130, pa dodajte še dobri dve sekundi. Pa smo prišli šele do konca druge prestave!
A zelo velika največja hitrost vseeno ni tisto, po čemer se Spyder odlikuje. Ko doseže hitrost več kot 150 kilometrov na uro, začne na njem tako močno pihati, da vsakršna želja o podiranju hitrostnih rekordov kaj hitro uplahne. Pravzaprav je tisti pravi užitek vožnja med 60 in 120 kilometri na uro, ko te kot katapult izstreli od enega do drugega ovinka. O udobju za krmilom lahko govorimo do sto kilometrov na uro, za vse, kar je hitreje od tega, se je treba že močno držati za krmilo, napeti trebušne mišice in se nagniti naprej v bolj aerodinamično držo. A to je nekako tako, kot če bi na čoperju želeli voziti z več kot sto kilometri na uro. Seveda se da, tudi potovati pri 130 kilometrih na uro, a pravega užitka v resnici ni.
Uživanje namreč ponudi na ovinkasti cesti, kjer se vam bo pod čelado smejalo do ušes, ko vam bo ob pospeševanju iz ovinka zadek čisto narahlo in predvsem nadzirano odneslo. Ob tem se seveda poraja vprašanje, ali bo Can-Am pripravil še bolj športno izvedbo oziroma različne programe delovanja varnostne elektronike, kot to poznamo denimo pri nekaterih prestižnih znamkah motociklov ali športnih avtomobilih. Užitek ob drsenju zadka je namreč super, zato bi si želeli manj nadzora elektronike. Toda ker je varnost na prvem mestu, je za Can-Am to za zdaj tabu tema. Pa jih moramo razumeti, saj bi bilo dovolj že, če bi se en sam Spyder prevrnil v ovinku, in že bi ga ožigosali kot nevarnega. Tu Kanadčani verjamejo v filozofijo, da je bolje preprečiti kot zdraviti. Torej za vse dvomljivce in skeptike, Spyderja nismo mogli prevrniti, niti na stezi za karting, kjer smo ga najprej preizkusili, da smo v nadzorovanjem okolju osvežili spomin in izostrili občutke. Uspelo nam je dvigniti notranje kolo za kakšnih 10 do 15 centimetrov, kar pravzaprav le doda k atraktivnosti vožnje, to je pa tudi vse.
Dobra novica je, da lahko ob poravnanem krmilu zelo lepo zakurite zadnjo gumo, ko ob močnem pospeševanju pustite za sabo odtis na asfaltu in oblak dima. Paziti je treba le, da je krmilo ves čas poravnano, saj ob opletanju zadka varnostna pomagala takoj odvzamejo vžig oziroma celo zavirajo kolesa. Prava 'dragsterska' raketa!
Iz sveta avtomobilizma so tako uporabili nadzor zdrsa pogonskega kolesa, ABS in sistem za nadzor stabilnosti (podobno kot ESP). Kar nekoliko avtomobilski je tudi menjalnik, ki je polsamodejni, torej voznik s pritiskom na gumb na levi strani krmila natančno ter hitro pretika med šestimi prestavami. Za pretikanje navzdol je prav tako treba uporabiti izbiranje z gumbom, če pa se polenite, vam tu tehnika pomaga kar sama. Spyder F3 je sicer na voljo tudi s klasičnim menjalnikom, kot jih poznamo pri motociklih, ročica sklopke pa je seveda na levi strani. Motoristi bodo v prvih kilometrih pogrešali ročico prednje zavore, zato je pred prvo vožnjo nujno, da počasi in varno na parkirišču usvojite najnujnejše osnove. Za zaviranje je namreč na voljo le nožna stopalka na desni strani, ki prenese silo zaviranja na vsa tri kolesa. Katero kolo močneje zavira, pa določa elektronika, ki se prilagaja trenutnim razmeram na cesti in prenaša več zavorne sile na kolo z največ oprijema.
Na Malorki, kjer so potekale prve testne vožnje, smo doživeli različne kakovosti asfalta, kot tudi mokro cestišče. Niti enkrat ni prišlo do trenutka, ko bi glede varnosti Spyderju lahko karkoli očitali.
Zato niti ni presenetljivo, da mu priljubljenost hitro raste. Vsi, ki si želite športnih pospeškov, občutek svobode, doživeti okolico, kot jo lahko le motorist, a želite kar največ varnosti, je to odlična alternativa. Za vožnjo s Spyderjem ne potrebujete izpita za motor, obvezna je le uporaba zaščitne čelade.
Kljub temu toplo priporočamo kratek spoznavni tečaj tako za avtomobiliste kot motoriste, ki se nameravate usesti na F3. Pri zastopniku za Slovenijo (Ski&Sea) vam bodo z veseljem pomagali, da boste varno in zadovoljno križarili po cestah.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja