Zelo potreben prelom v razredu limuzin nižjega srednjega razreda je Opel zaupal modelu Insignia. Mu je uspelo?
Čeprav se morda sliši nekoliko nenavadno, je Opel ena izmed znamk, ki se lahko pohvalijo z najbolj zvestimi kupci. To je po svoje razumljivo, saj je imel v svoji ponudbi vseskozi dovolj sveže in tekmecem konkurenčne modele v tako rekoč vseh razredih, zato so kupci Oplov s to znamko polagoma rasli in pri njej vedno našli avtomobil po svoji meri. Tudi v nižjem srednjem in srednjem razredu je Opel konec 90. let z modeloma Vectra in Omega bolj ali manj uspešno bil boj s konkurenco, a zgodilo se je, da je zgoraj omenjena sveta trojica naredila nekaj velikih korakov na področju oblikovanja in tehnologije. Opel je na tem področju vsaj začasno dvignil belo zastavo in se odločil, da bo izdelavo velikih avtomobilov prepustil drugim.
Z modelom Signum in Vectro tretje generacije se mu je uspelo obdržati na zemljevidu proizvajalcev v tem razredu, a kmalu po prelomu tisočletja je bilo jasno, da bo na tem področju treba narediti velike spremembe. Že leta 2003 je Opel predstavil koncept modela, s katerim naj bi se ponovno približal najboljšim. Konceptu je takrat namenil samo velike šest- in osemvaljne motorje. Šlo je seveda za Insignio. Javnost jo je dobro sprejela, a raziskave trga so pokazale, da je bolje, da koncept zaživi v nižjem srednjem razredu. Tako je Opel leta 2008 predstavil povsem nov model, Insignio, ki si je svojo platformo delil s takrat premijskim modelom Saab 9-5. Šlo je za povsem nov avtomobil, ki je na področju oblikovanja, tehnike in notranjih rešitev za znamko Opel pomenil velik prelom. Z vidika prodaje se je izkazalo, da so pri Oplu izbrali prave odločitve, Insignio pa so v treh karoserijskih različicah (limuzina, kombilimuzina in karavan) kupovali kupci na skoraj vseh koncih sveta. Na Otoku se je Insignia tradicionalno imenovala Vauxhall, v Ameriki Buick, v Avstraliji in na Novi Zelandiji pa Holden.
Da je šlo res za prelomni model, poleg zasnove pričajo tudi nekatera druga dejstva. Prvič je Opel za svoj avtomobil s karavanskim zadkom uporabil ime Sports Tourer (prej Caravan), Insignia pa je postala eden izmed prvih serijskih avtomobilov, ki se je lahko pohvalila s 'pametnimi' žarometi, sistemom za prepoznavanje prometnih znakov in sistemom, ki prepoznava rob vozišča in s samodejnimi popravki ohranja smer vožnje. Motorna ponudba je tradicionalno zelo bogata. Koncern GM, katerega del je bil Opel v času nastanka Insignie, ima namreč vrsto bencinskih motorjev, dizelske pa zagotavlja italijanski partner Fiat. Kar zadeva preostalo mehaniko, Insignia obvlada še področje štirikolesnega pogona in seveda športno področje (OPC).
A veliki koraki so pogosto negotovi, to pa je občutila tudi Insignia. Pri modelih prvih letnikov se je pojavljalo kar nekaj napak, ki so na trgu rabljenih nepoučenim kupcem v kosti nagnale več strahu, kot je v resnici potrebno.
Če se najprej dotaknemo težjih in s finančnega vidika dražjih okvar, je prav, da omenimo, da so imeli dizelski motorji težave z glavnimi gredmi motorja. Prav tako ti avtomobili niso bili odporni proti klasičnim in vsepovsod prisotnim težavam z dvomasnimi vztrajniki, pogosto pa se je pojavljalo še puščanje hidravličnega olja na volanskem sistemu. Za občasno škrtanje pri prestavljanju je največkrat kriva sklopka, zabeleženi pa so tudi primeri, ko je bil vzrok najden v menjalniku samem. Pri dizelskih motorjih so znane tudi težave s filtri trdih delcev.
Čeprav je Insignia zelo nemški avto, tiste, ki vozijo po Evropi, so prav vse izdelane izključno v Nemčiji, je prav tako prisotnih nekaj težavic, ki jih 'nemcem' navadno ne pripisujemo. Zatikanje vratnih kljuk, piš vetra okrog sprednjih bočnih stekel, odpadanje pokrovov šob za pranje žarometov, luščenje barve in laka ter črički v notranjosti so stvari, na katere je dobro biti pozoren.
Lastniki bi lahko povedali tudi kakšno grenko na račun elektronike. Občasno se namreč pojavljajo težave z različnimi elektronskimi bonbončki, kot so električno odpiranje prtljažnih vrat, delovanje parkirne zavore, delovanje aktivnih žarometov, sprejem radijskega signala, nedelovanje zaslonov in podobno.
Na našem trgu rabljenih vozil je ponudba teh rabljenih Oplovih avtomobilov precej pestra. Kar devet od desetih jih ima vgrajen dizelski motor, dve tretjini pa je Sports Tourerjev oziroma karavanov. Ob dejstvu, da je Insignia zelo redko na seznamu tatov, se zdi izbira rabljene tudi z vidika zavarovanja zelo smiselna rešitev. V korist ji prav tako govori pregovorno ugodno vzdrževanje. In če odgovorimo na vprašanje iz uvoda – Insignia je dobro opravila prelomno nalogo. Je rabljena vredna vaše pozornosti? Seveda, zakaj pa ne?
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel