Številni menijo, da Mercedes izdeluje najboljše avtomobile, in številni pravijo, da v življenju prej ali slej vsak voznik dovolj dozori, da si zaželi svojega. Ob poplavi modelov, ki jih je Mercedes-Benz ponudil v zadnjem desetletju, pa ne moremo vseh metati v isti koš, zato smo poiskali tistega pravega, klasičnega srednjega Mercedesa.
Številni menijo, da Mercedes izdeluje najboljše avtomobile, in številni pravijo, da v življenju prej ali slej vsak voznik dovolj dozori, da si zaželi svojega. Ob poplavi modelov, ki jih je Mercedes-Benz ponudil v zadnjem desetletju, pa ne moremo vseh metati v isti koš, zato smo poiskali tistega pravega, klasičnega srednjega Mercedesa.
Pravi ljubitelji avtomobilov z zvezdo na motornem pokrovu radi povedo, da se tisti pravi Benzi začnejo šele z modelom E. Treba je priznati, da imajo vsaj do neke mere prav. Vedno je namreč šlo za model, ki je pri motorjih in opremi dejansko ponudil vse znanje in ponudbo te znamke. Pogosto je razred E izbira tistih, ki bi si v domačo garažo brez težav pripeljali tudi model S, žal pa je pogosto tudi izbira tistih, ki jim je odveč oziroma preveč že najosnovnejše vzdrževanje.
Toda dozoreli voznik, potem ko si zaželi Mercedesa, ni vedno zmožen nakupa novega ali le leto ali dve rabljenega vozila. Kaj storiti, katerega kupiti? Trenutno je za slovenske kupce zelo zanimiv model E, tip W211, ki so ga izdelovali od leta 2002 do 2009. Najprej je zanimiv zaradi cene, ki se na trgu rabljenih giblje od dobrih štiri tisoč do 15 tisoč evrov. Zanimiv je tudi zaradi zunanjih in notranjih oblikovalskih rešitev, zaradi katerih avtomobil kot celota dobro kljubuje času, hkrati pa skoraj nihče ne meni, da ni lep. Poleg tega so pri Mercedesu na enaki osnovi leta 2005 izdelali tudi model CLS, ki že v osnovi sodi v prestižni razred, zato nihče ne more reči, da model E ni dovolj gosposki za povprečnega Janeza in Marijo, ki znata svoje prihranke porabiti tudi za kaj drugega kot za jeklenega konjička.
Vsega skupaj so jih izdelali nekaj več kot 1,5 milijona, kar nikakor ni malo, vseskozi pa je med svojimi najbližjimi nemškimi tekmeci obvladoval približno polovični tržni delež. Na voljo je bil kot limuzina in karavan, obstajala je tudi tovarniško oklepljena različica, pogon pa je vedno zadaj ali na vsa štiri kolesa (4matic). Ponudba motorjev je v osnovi velika, pridružuje pa se ji še veliko število različic motorjev, ki jih izdelujejo tovarniški ali drugi specializirani predelovalci. Razpon moči tovarniških serijskih motorjev se giblje od 136 pa vse do 514 'konjskih' moči.
Pričakovati bi bilo, da avtomobil s takšnim renomejem in visoko ceno lastnike zadovoljuje zgolj z odličnostjo, a preden se boste odločili za nakup, želeni primerek vsekakor zapeljite k mehaniku. Težav namreč ni malo in tudi pri tem avtomobilu načeloma velja, da je manj več. Manj opreme, manj tehnologije in manj moči pomeni tudi nižje stroške.
Nasploh je ta avtomobil eden tistih, ki precej dobro skrije dejansko število prevoženih kilometrov in svojo pravo starost, zato velja biti pri nakupu posebno pozoren na servisno zgodovino vozila. Številne napake, s katerimi so se ti modeli srečevali, so odpravili z vpoklici in garancijo, vendar to seveda velja le za avtomobile, ki so jih lastniki servisirali na pooblaščenih servisih.
V notranjosti očitne znake dotrajanosti najprej pokažejo leseni vložki v vratnih tapetah in na armaturni plošči. Intenzivni uporabi popusti tudi ključ oziroma tipke na daljinskem upravljavcu, vse preostalo pa je bolj kot ne zelo trpežno. Odstopanja vratnih letev, tesnil, luščenja laka ali barve in podobnih pomanjkljivosti na tem modelu ni opaziti, zato je zunanji videz vozila odvisen predvsem od lastnikovega odnosa in ravnanja.
Kar se tiče okvar, ki lastnika prisilijo, da ob popravilu seže globoko v žep, so problematični predvsem modeli prvih letnikov. Radi so odpovedovali katalizatorji, injektorji za vbrizg goriva pri dizelskih motorjih. Zelo draga so bila popravila zavornega sistema SBC, odpovedovale so turbine, po približno 200 tisoč kilometrih pa so jo rade zagodle tudi komponente zračnega vzmetenja. Tudi okvare visokotlačnih črpalk za gorivo niso bile redke, zaradi napake na hladilniku olja pa sta se lahko pomešala hladilna tekočina in olje, kar je lahko privedlo do smrti motorja. Samodejni menjalnik zahteva redno menjavo olja, sicer se rad 'zatakne'.
Predvsem pri modelih z večjimi in težjimi motorji je bilo treba zaradi slabih cest pogosto zamenjati komponente podvozja, za to so še posebno dovzetni modeli s štirikolesnim pogonom. Pri dizelskih modelih se včasih okvari dodaten grelnik motorja, ki zaradi nedostopnosti zahteva večji in zato drag servisni poseg. Redko se pojavi tudi vdor vode v žaromete in zadnje zavorne luči.
Največja težava Mercedesa E je, kot že rečeno, prav njegovo vzdrževanje. Pogosto je želja po njem večja od dejanskih možnosti vzdrževanja, kilometri pa se v takšnem avtomobilu hitro nabirajo. Z nekaj previdnosti, natančnim pregledom in po možnosti znano in dobro servisno zgodovino si lahko za relativno malo denarja privoščite vožnjo na najvišji ravni. In nič ni narobe, če avtomobil ni povsem nov. Star Mercedes, če je lep in ohranjen, vedno privabi pogled.
besedilo: Matjaž Tomažič, foto: tovarna/arhiv AM
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja