Z avtomobilom za tisoč evrov na pot prek ogromne Rusije.
Ljubitelji relija Dakar ga morda že poznate: leta 2004 se je z rdečim Mercedesom ML500 odpravil na (takrat še afriški) reli in ga kot eden od redkih novincev tudi končal. To pa ni bila njegova niti prva niti zadnja avantura: z Lado Nivo je dirkal v Karpatih, na isti dirki je s Puchom tudi dvakrat zmagal, s starim gasilskim tovornjakom skupaj z družino obkrožil Sredozemlje … Njegov zadnji pobeg ni bil puščavski: s starim Volvom V70 s prevoženimi pol milijona kilometri se je odpravil do več kot 11 tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka.
Z ljubljanskim taksistom sva spregovorila o Slovanih, o starem Volvu, dojemanju prostora in še o čem.
A bi najprej rekla kakšno o reliju Dakar? Koliko ste jih prevozili?
Samo enega, leta 2004. Prijavil sem se tudi naslednje leto, plačal startnino, ampak je bilo prijavljenih preveč in so vrnili denar. Kriterij je bil rezultat v letu pred tem.
»Ne moreš avta tiščati do konca in potem reči, da te je tehnika izdala. Ne material, TI sam si zaj****!«
Kako pa je šlo leta 2004?
Okrog 45 odstotkov nas je prišlo do konca, od desetih novincev smo prišli samo trije v cilj. Dobil sem celo nagrado, par sto evrov. Torej prišel sem v cilj, ampak za višje uvrstitve se pa nisem mogel boriti. Čeprav je moj avtomobil deloval strašno, Mercedes ML 500, je bil strašansko šibak. Sem moral biti zelo vztrajen, da sem prišel do konca. V najtežji etapi, ko je le pet ekip prišlo v cilj v omejenem času, sem zabeležil najboljši rezultat okrog 37. mesta. Moj avto je imel petlitrski motor s 300 'konji', ampak čeprav je bil olajšan na vseh koncih in krajih, je po tem, ko sem natočil 500 litrov goriva in naložil štiri 30-kilogramske rezervne gume, tehtnica pokazala blizu treh ton. Treba je bilo šparati material. Ne moreš avta tiščati do konca in potem reči, da te je tehnika izdala. Ne material, TI sam si zaj****! Kot voznik moraš vedeti, s čim razpolagaš, in temu primerno voziti. Na primer, pred tem sem imel Lado Nivo in uničil kar precej materiala, ampak sem vedel, kje so meje. Še danes je moja Niva edina, ki je prepeljala reli prek Karpatov. Znam paziti na tehniko.
Dakar ni hec?
Ne, res ne. No, ne vem, kako je danes v Ameriki, ampak afriški je bil čudovit in res eden od najtežjih. Ko danes kdo reče, da je prevozil reli Budapest-Bamako in da je to enako, me kar zaboli. Bodi no realen ...
A greva z Volvom v Rusijo?
Pojdiva. Mirna na Dolenjskem–Vladivostok. Od 14. junija do 18. avgusta 2017, 11.500 kilometrov v eno smer.
»Težava je bila, ker sem imel turistični vizum, ki za Rusijo velja le 30 dni, in za to pot je to kar malo premalo.«
Zakaj?
Kaj je rdeča nit tega potovanja? Odkrito lahko rečem, da mi gre Zahod malo na živce. Mi smo Slovani. Mi nismo Germani, nismo Romani, niti nismo Anglosaksi. Smo najbolj zahodni Slovani. In naši bratje so najbolj vzhodni Slovani, tako da nam, Slovanom, sonce nikoli ne zaide. To je področje, široko 12 realnih časovnih pasov. In pet podnebnih, tako da se marsikaj vmes zamenja. Zdaj pa tako: lahko greš tja z avionom, lahko po železnici, lahko pa po cesti. Po cesti so Slovenci že šli, tako da nisem edini, tak izlet pravzaprav ni nič nenavadnega. So me pa že od nekdaj privlačila prostranstva, daljave. Bil sem že kar daleč. Ampak kaj pa je res daleč? To sem pa spoznal na tej poti. Težava je bila, ker sem imel turistični vizum, ki za Rusijo velja le 30 dni, in za to pot je to kar malo premalo. Samo prek Rusije je v eno smer skoraj 10 tisoč kilometrov. Se pravi je treba v 30 dneh prevoziti 20.000 kilometrov. Ko si nekje daleč in se ti pokvari avtomobil, en dan ne pomeni nič, vse traja in je povezano s stroški. Zato sem se sprostil šele, ko sem imel pri vrnitvi še dva, tri dni čiste rezerve. Kakih tisoč kilometrov pred Moskvo sem si rekel, no, zdaj sem pa že doma.
Torej si lovil teh 30 dni?
Moral sem. Kazni so stroge, Rusi se ne hecajo.
Orožje je bil pa star Volvo?
Volvo je star 20 let in ima za seboj kar približno pol milijona prevoženih kilometrov. Kupil sem karavana, da sem si lahko uredil ležišče. Motor je 2,5-litrski dizel.
Volkswagnov motor ali Volvov D5?
Ne, Volkswagnov, mislim, da je bil enak tudi v Transporterjih. Avto sem uredil, preventivno zamenjal sklopko, obnovili smo glavo, ker se je malo pregreval, pa preventivno še štarter in alternator, čeprav je bilo vse okej. Gume sem pustil stare, ker so imele dovolj profila, le zamenjal sem ventilčke. Pa zadnje vzmeti in amortizerja. Tehnično sem ga pripravil, da je bil tipi-topi. Ceste naprej od Bajkalskega jezera nisem poznal, na internetu je bilo kup zavajajočih informacij. Rusi gradijo odlično cesto, samo še prek Mongolije povežejo in steče transportna povezava s Kitajsko. Svilna pot pa je že vzpostavljena. S seboj sem imel rezervna kolesa, dve na strehi in eno originalno. Zamenjal sem vse žarnice, čeprav so dobro svetile. Zakaj bi zaradi malenkosti, kot je žarnica, imel težave.
Torej si ga kupil le za to pot?
Ja, kupil sem ga od nekega čudovitega lastnika, ki ga je prodajal zaradi četrtega otroka, avto je bil vožen do zadnjega dne, že s tem je imel vrednost. Pozitivna energija je bila prenesena z njegovega avta name, tako sem to ves čas dojemal in sem šel do tja in nazaj praktično brez okvar, če izvzamem, da se je enkrat snela cev za klimo. Blazno sem se ustrašil, ko je nekaj glasno počilo in ko sem videl, kaj je, sem se oddahnil in bil presrečen človek. Cev sem nataknil nazaj in vozil naprej. Potem se mi je na pol snela plastična zaščita dna motorja in sem vozil s takšno kakšnih 15 tisoč kilometrov. Ko sem se premikal po parkirišču, je malo šumelo, potem jo je pa zračni upor dvignil. Nazaj grede sem jo v Ukrajini na bencinski črpalki vrgel v ekološki smetnjak. (smeh)
Zakaj Volvo? Zaradi dobrih izkušenj ali česa drugega?
Razmišljal sem o Mercedesu, ampak je bil v osnovi veliko dražji. Starega Volva pa nihče noče kupiti. Mercedesa se drži mit neuničljivosti in je zaradi tega res drag, Volvo je pa za nas, bolj skromne, krasna izbira.
Jaz sem tudi imel prav takega, ampak z motorjem D5. Krasna mašina.
Ma glej, vse skupaj sem na 23 tisoč kilometrih dolil liter olja in pol litra antifriza. Za avto s pol milijona je to vse v mejah normale. Na števcu ima več kot 400 tisoč, ampak je bil števec že menjan. Sigurno jih ima več kot 500 tisoč. Skratka poceni osnova je bila. Manj kot tisoč evrov. Ko pa kupiš star avto, moraš vedno nekaj dati nanj, pa če ga kupiš za pet jurjev ali za jurja. Najprej sem imel ogledanega poceni in dobrega V40, ampak v njem nisem mogel ležati. Prekratek je bil. Tukaj pa sem spal vzravnano kot doma v postelji.
Kakšne so pa tam ceste?
Predno sem šel, sem slišal kup pravljic. Ampak Rusija je pravzaprav zelo urejena država. Na devet tisoč kilometrih od Moskve do Vladivostoka bi rekel, da ekonomski standard ne zaniha veliko. Sibirija je ogromna dežela in ta glavna cesta, glavna prometnica, je urejena, pa se še ureja in širi, gradijo nove mostove, preboje. Promet teče umirjeno, po skandinavsko. Si bil kdaj v Skandinaviji?
Ne.
Če je omejitev 80, grejo 80. Rusi tudi pazijo. Nesreč nisem videl.
Potem so metrske blatne jame mit?
Nisem jih videl, pa kurb in pijancev tudi ne.
Kaj pa ljudje?
Ljudje te pustijo na miru. Če koga kaj vprašaš, ti prijazno pomaga.
»Zanimivo je bilo v neki gostilnici zvečer, bili sta mama in hči, z mamo sem se vse zmenil, s hčerko nič.«
Govoriš rusko?
Niti ne, z nekaterimi se nisem mogel sporazumevati. Sem pa srečal nekega vojaškega testnega pilota s precej čini, ki je potoval z dvema šoferjema, in sva govorila skoraj kot midva zdajle. Jaz malo po srbsko, malo o migih 21 in 29, o helikopterski bazi v Nišu ... Veliko pove mimika obraza, pa tisto tretje oko, energijska povezanost. Pa na primer z dvema čebelarjema sem se super ujel, vse smo se pogovorili. Zanimivo je bilo v neki gostilnici zvečer, bili sta mama in hči, z mamo sem se vse zmenil, s hčerko nič.
Koliko različna je Rusija od vzhoda do zahoda?
Ravno to je zanimivo. Ni. Vidi se, da potuješ skozi slovansko deželo. Ves čas so Slovani in ves čas je hrana podobna, slovanska. Če potuješ na vzhod čez Turčijo, Iran, Pakistan in Indijo, je popolnoma drugače. Že ko prideš v Turčijo, so tam drugačni ljudje, drug jezik, druga hrana, druga vera. In tako v vsaki državi znova, da o Indiji ne govorim, ko se ti vsakih par sto kilometrov vse zamenja. Tukaj je pa ves čas rdeča nit slovanstvo. Najbolj zahodni smo mi, najbolj zahodni so na Kamčatki. Edino ko prideš čez Ural, se začnejo pojavljati malo drugačni obrazi, z rahlo smejočimi, poševnimi očmi. Vsi so blazno topli, energijsko močni, in to tudi pokažejo. Ko se dotakneš mongolske meje, vidiš hribe s tistimi trakci, kot v Tibetu. Tudi versko se malo spreminjajo, nekje je večja prisotnost muslimanov, čeprav je jasno, da je največ pravoslavcev. Pa bližje ko si Japonski, več je avtomobilov z volanom na desni. Je pa zanimivo zame kot laika: pri nas je tako, da bolj ko greš proti vzhodu, nižji je ekonomski standard. V Rusiji pa je ravno obratno, najdražja nafta je bila v Vladivostoku, največ Toyot, Lexusov je bilo na vzhodu. Ogromno Lexusov, ogromno hibridov, cena nafte najvišja. Cena je nihala od malo čez 30 centov do malo čez 60 centov, torej skoraj za 100 odstotkov.
Najzanimivejši kraj?
Najbolj se me je dotaknila nižinska Sibirija. Na dolžini dva tisoč kilometrov cesta ne zaniha več kot 50 višinskih metrov. Čista ravnina. To pa ne pomeni, da gre cesta popolnoma naravnost, v glavnem so se pri gradnji izognili mestom, tudi manjšim naseljem. Vzhodov nisem doživljal, ker sem spal, sončni zahodi pa so bili čudoviti. Najvišje pa je bilo sibirsko hribovje, okrog 1.200 metrov, zelo veliko se voziš na višini 900 metrov, ampak tega je par tisoč kilometrov! To so druge dimenzije.
Koliko pa največ kilometrov v enem dnevu?
Mislim, da 1.100. Včasih tudi samo 500. Povprečna hitrost je bila na dnevni ravni od 50 do 70 kilometrov na uro. Posamezni pasovi so široki, par krožišč je bilo takih, da bi Pipistrel lahko pristal notri. Dimenzije so takšne … Če imamo mi plišaste medvedke, imajo tam ogromne metrske medvede, ki jih vozijo na strehi avtomobila. Res, to sem videl, jih prodajajo za cesto! To širino začutiš, prideš v druge dimenzije. Čeprav se mi je po eni strani mudilo, tovornjakov nisem prehiteval, razen, če je bil kakšen ekstremno počasen. V avtu sem bil kot doma pred televizijo. Na pot sem šel zavestno sam, niti nisem razmišljal, da bi koga vzel. Ampak to se je pokazala kot velika dodana vrednost. Z vsemi čuti sem doživljal okolico in sem jo lahko premleval, brez motečih vplivov, ki bi misli begali drugam. Kjerkoli sem hotel, sem se ustavil in spal.
Ali po taki poti kaj spremeniš pogled na naš promet, okolje?
Velikokrat gremo v Prekmurje in rečemo, da je tam vse ravno. Pa nadaljuješ na Madžarsko in ugotoviš, da je tam šele prava ravnina. Potem pa doživiš nižinsko Sibirijo in prideš nazaj na Madžarsko čez Karpate in nazaj v Prekmurje, se ti to sploh več ne zdi ravno. Še nekaj sem opazil: ko sem s teh odprtih cest prišel na našo stran, so bile vsepovsod ograje, ograje, ograje. Počutil sem se kot v bob stezi, iskreno povedano. Tam je vse odprto. Še bom šel, naslednjič do Kamčatke. Če me bodo le vzeli z avtomobilom vred na tedensko plovbo iz Vladivostoka do Peterpavlovskega. V nasprotnem primeru pa prek Jakutska do Magadana.
In je šel. Branko, srečno!