Intervju: Zvone Hlad, restavrator starodobnikov: »Zmanjkalo jih bo, Kitajci vse pokupijo!«

Na spletu sem ujel video posnetke čudovito predelanega vojaškega Willysa in še (vozne!) miniature taistega avtomobila. Avtor je bil nihče drug kot oče nekdanjega dirkača v supermotu, Aleša Hlada, in ni trajalo dosti, da sva se s šolanim avtokleparjem z letnico 1952 pogovarjala po telefonu. »Ja, ja, ti kar pridi, saj sem skozi tukaj,« je povabil v delavnico, v kateri preživi večino svojega časa.

Že od več mojstrov sem slišal, da svoje delo opravlja z veliko preciznostjo, obisk njegove garaže pa je to le še potrdil. Pravkar je sestavljal iz Dubaja uvoženega Mustanga, od katerega je ostalo koristnega bore malo, zato je podvozje moral narediti sam, pločevinaste dele pa je naročil iz Tajvana. »Vse dobiš, ampak kosi so precej zanič. Glej, levi in desni blatnik strižeta za več kot centimeter.«

Koliko časa že ustvarjate v domači delavnici?

Približno od leta 1990. Ko je bila vojna. Prej sem bil avtoklepar in ko sem odprl d.o.o. sploh še ni bilo prijavljene moje dejavnosti. Lahko bi izbral le 'restavriranje klavirjev', nihče pa se ni ukvarjal z avtomobili. Tako sem bil takrat prvi v Sloveniji s prijavljeno dejavnostjo 'restavriranje motornih vozil'.

Se je že takrat obnavljalo starodobnike?

Ne v takšni meri. To je popularno zadnjih deset let. Sem pa že prej kot avtoklepar popravil kakega starodobnika, čeprav sem na začetku večinoma popravljal boljše karambolirane avtomobile.

Video: obnova Jeep Willys

A ni zanimivo – na prelomu avtomobilske tehnologije, ki že nudi električni pogon in avtonomno vožnjo, smo vse bolj nori na star pleh.

To je res, ja, ampak pri teh oldtimerjih je problem, da jih bo zmanjkalo.

Ja?

Ja. Kitajci vse pokupijo. Od leta 2016 je dovoljen uvoz rabljenih avtomobilov na Kitajsko in od takrat kupujejo na veliko.

Zbirateljske modele?

Vse! Prijatelj vozi avtomobile iz Amerike, ravno zdaj je v Ameriki. Pravi, da ko je tam sejem, Kitajci kar vse kupijo. Nič »tega Pontiaca pa tega Forda« … Kar celo vrsto. Amerika je zanimiva, za modele, kot sta Hrošč in T1, dobiš vse dele brez problemov.

Če bi na nakup starodobnika gledal kot investicijo – kaj se izplača nabaviti?

Po mojem mnenju je najbolj pridobil Porsche 356, to je tak manjši Porsche, v bistvu čisto navaden Hrošč, le z malo večjo mašino. Ampak narejen je pa enako kot Hrošč, le karoserija je drugačne oblike. Pa Mercedesi so tudi zanimivi, recimo 300 SL Gullwing, to je tisti z dvižnimi vrati. Če bi ga kupil pred desetimi leti in se ga do danes ne bi dotaknil, bi zaslužil milijon. Tisti avtomobili so bili pred desetimi ali petnajstimi leti vredno tristo jurjev, zdaj so pa po milijon pa pol. Ta je res naredil največji skok s ceno. In jih bo zmanjkalo, to je problem! Lani smo imeli na Bledu izbor najlepšega avtomobila in je prišel en Italijan s takim Mercedesom. Neverjetno, kar s čopičem je bil malo popravljen in precej zanemarjen. Zanič, s slabimi tesnili, ampak originalen. In tak avto je vreden milijon.

Je kak avto, ki bo šel po podobni poti? Da bo pridobil na ceni? Verjetno ne bo strašnih povpraševanj po Golfu prve generacije …

Zanimivi so vsi ti avtomobili, ki so jih bolj malo naredili. To je najbolj vredno. Res ne bi vedel iz glave. Recimo tudi Volkswagnovi kombiji. Tega, ki sem jaz delal, smo sestavili iz dveh, s tem da je bil eden zanič, drugi pa čisto zanič (smeh). Lastnik ju je kupil za 270 evrov, ampak nato vložil več kot tisoč ur. Avto ga je stal 45 jurjev! Je pa zdaj res najlepši v Sloveniji.

Da je toliko vreden?

Ja, on bi ga lahko zdaj prodal za vsaj 75.000 evrov.

T1?

Ja, T1, letnik 1962. Če bi bil letnik 1959, bi bil pa še vrednejši. Nedavno sem videl, da so T1 model Samba, to je kot danes nek Multivan, imel je 21 oken, še na vsaki strani po štiri majčkene in še strešno okno … No, prodali so ga za dvesto jurjev. Res je bil 'v nulo'.

Najljubši ali najbolj zanimiv projekt do zdaj?

Ja najbolj vreden je ta kombi, o katerem sva govorila. Jaz sem že od nekdaj 'usekan' bolj na kombije. Svojega osebnega avtomobila nimam, že od leta 1973 imam kombi. Tudi ta Master zunaj je moj. Pred petimi leti pa sem si kupil MG kabrioleta iz Amerike, ga razdrl, malo obrusil, ker so ga Američani z rumene pobarvali na vijoličasto, potem sem ga pa dal k sosedu v garažo in je tam že pet let.

Sin Aleš je nekaj časa dirkal, ne?

Ja.

Ste vi tudi kdaj?

Štirinajst let sem vozil motokros, ja. Nisem bil tako uspešen, najboljši rezultat je bilo sedmo mesto v razredu 125 leta 1977.

To je bilo jugoslovansko prvenstvo?

Ja, ja. Žena me je že spoznala kot motorista. Od leta 1974 do 1977 sem vozil bolj resno, potem sem pa samo sodeloval, nisem ne vem kaj vlagal, ker nima smisla.

Ampak vseeno je bilo pa leta 1977 resno dirkati malo drugače kot danes, ko imajo s seboj mehanike, specialiste za vzmetenje, osebo za komunikacijo z mediji …

Ah, seveda! Leta 1973 sem bil sploh prvi, ki sem imel kombija za na dirke z nalepkami 'Team Husqvarna' pa to. Prej ga je imel le Peter Šegula s Ptuja, ampak on je bil obrtnik pa je imel kombi za delo. Dirkaški kombi sem imel pa prvi v Jugi.

Ste potem tekmovali skupaj z Jožetom Zupinom?

O, ja. Spomnim se, da so ga leta 1974 prijeli v Ivančni Gorici, natančneje v Stični. Ker ni bil v vojski. In so ga ujeli.

Na dirki?

Ja, takoj po dirki. Potem je pa Globočnik, ne vem kako mu je bilo že ime, ker je bil malo bolj močan v moto zvezi, garantiral, da so ga spustili domov, saj je bil Jože že poročen v Nemčiji. Potem pa ni več nazaj prišel. Skratka, prej sva imela z Alešem oba čoperje. Potem, ko smo čoperje in motokros motorje prodali, je začel voziti supermoto. Kupil je enega KTM-a, takega za po cesti in se je malo vozil, potem je bila pa dirka v Luciji in je prišlo sedemindvajset Italijanov. Nažgal je vse, razen enega! Pa pravi: »Fotr, a bi midva tole malo dirkala.«

To sem hotel vprašati: Aleš je imel z vaše strani podporo za dirkanje?

Ja, seveda, saj drugače ne bi šlo. Ves denar sem dal. Sva šla skupaj z Nizozemske, takrat je bil že dober v evropskem prvenstvu z italijanskim VOR-om. No, sva se peljala z zaribanim motorjem v prtljažniku domov in so naju v Avstriji ustavili policisti. Najprej so hoteli preverjati nafto, nato so ugotovili, da imava neprimerno vinjeto. Toliko sem jamral, da so naju spustili, ampak sem moral takoj kupit vinjeto. Takrat se spomnim, da mi je ostalo točno 50 mark in čisto nič več. Alešu ni nihče kaj dosti dal, čeprav je leta 2006 končal šesti na svetovnem prvenstvu, kjer je vozilo dvanajst tovarniških voznikov.

Supermoto je imel to smolo, da ni prodajal serijskih motorjev. Motokros jih prodaja, enduro tudi. S supermotom je pa bolj žalost …

Ja, res je. Aleša je stala dirka v Španiji pet jurjev. Brez, da je kaj crknilo. Sem mu rekel: »Ti dirkaj za svoje veselje, noben ti ne bo nič dal.«

Pojdiva nazaj k avtomobilom. Kako se razlikujejo takole razrezani avtomobili? Se razlikujejo po znamki, po državi porekla?

Kot avtoklepar lahko rečem, da so Porscheji najboljše narejeni. Stoodstotno. S temi korejskimi pa tudi delati ne moreš. Jaz imam ravnalno mizo in tam, kjer je avto zmečkan, privijem ali privarim in potem potegnem … Pri Korejcu se vse odtrga, res ne moreš nič narediti. Drugače je pa Audi tudi zelo dobro narejen. Nemški avtomobili na splošno so kvalitetni. Porsche je pa klasa. Američani so pa 'šlampasti'. V avtu najdeš take štiri krat štiri centimetre velike železne podkvice, potem je pa včasih sedem podloženih, včasih tri. Ajej. To je pa res žalost.

Tega pri evropskih avtomobilih ni?

Ne. Me je pa presenetilo, ko sem delal Hrošča kabrio za Draga. Tunel v dnu avtomobila je bil točkovno varjen. Na vsake dva centimetra je bil 'punkt'. Ampak od teh, moralo jih je biti vsaj dvesto, jih je samo enih pet držalo. Slabo je bil narejen. Čudno.

Je to popustilo z leti ali je bil že od začetka zanič zvar?

Zgleda, da var ni prijel. Mogoče so imeli slab dan (smeh). Fiat je tudi narejen bolj tako-tako na hojladrija. No, Topolinčka sem tudi enkrat delal in je dobil nagrado občinstva. Glede tega imam tudi zanimivo zgodbo. Lastnika so hecali, kako je lahko tako drag, ko so pa videli v oglasniku točno tak avto za 6.600 evrov. Takole sem mu rekel: poglej zdaj tvoj avto! Pet novih gum z zračnicami iz Anglije – vsaka je stala 175 EUR. Potem vse nove 'feltne'. Štiri, ker eno sem popravil. Vsaka je stala 150 evrov. Krat štiri! Potem sem kupil vijake iz medenine, kar je stalo še 45 evrov pa še pobarvati jih je bilo treba v dve barvi. Samo kolesa so stala 2.200 evrov! Kako naj bo potem cel avto šest jurjev? Kot kdo hoče. Hočem reči, da je kvalitetna obnova v vsakem primeru draga. Tudi če gre za Topolinčka.

Kaj pa pločevina? Kaj narediti, da avtomobil ne bo zgnil?

Spet je težko reči, ker ljudje radi po svoje nekaj barvajo in zaščitijo. Dokler niso v tovarni rekli, da avto izgubi garancijo, če je spodaj 'poštrihan', so to počeli zelo pogosto. Na novih avtomobilih! Tega kot avtoklepar ne prenesem. Vsak poškodovan avto sem moral najprej umiti, vse je bilo črno. Ampak le tam, kjer je mojster lahko zraven prišel, avto pa začne gniti tam, kjer je pločevina zavihana, na primer na robu vrat. Tega ne moreš zaščitit, če še toliko bitumna notri zliješ. Menim, da avta ni treba dodatno zaščititi, ampak samo sproti sanirati rjo. Zato sam uporabljam elektrocinkano pločevino, katera se lažje vari kot hladno cinkana. Potem to dam dodatno zaščititi in šele nato nazaj zaviham ta vrata.

Imajo res različni avtomobili različno debelo pločevino?

Ah, to so desetinke. Pločevina je debela od 0,8 do 1,1 milimetra.

Avtokleparji ne marajo Volvov, ker jih je zaradi debele pločevine težko popravljati. Mit ali resnica?

Ah, ni res. Debelejši 'pleh' še lažje obdeluješ. Zato vse delam iz 1,1-milimetrske pločevine. Lepše se obdeluje, vari, lažje se dela z njim.

Če ne bi delali tega, kar delate, kaj bi počeli?

Nič, kaj pa vem (smeh). (po krajšem premisleku) Mogoče bi bil tišler. Les me tudi veseli. Saj si videl tisto leseno šablono za dno pri Mustangu, to sem vse sam naredil.

Koliko se po naših cestah vozi slabo popravljenih avtomobilov? Včasih na daleč vidiš, da se avto po ravni cesti pelje postrani …

O, ja. Kar dosti. Sem delal Golfa, ki so mu streho menjali in to kar tako, da so odžagali in nazaj zavarili stebričke. Ampak pločevina ima štiri plasti! Jaz odžagam in zavarim vse sloje. Ne samo toliko, da stoji. Spominjam se, da sem na carini kupil prevrnjenega Peugeota 304. Zamenjal sem streho in ko sem ga peljal na barvanje, sploh niso našli, kje je bila streha zamenjana. Čisto enostavno: jaz sem stebriček zamenjal spodaj na pragu, ne pa pri strehi. Ne kar na sredi šipe, ampak spodaj pri brisalcih, zadaj pa spodaj pri prtljažniku. Potruditi se moraš in se da lepo narediti. Eni so pa res 'šlampasti'. Da o ameriških mojstrih ne govorim. Ne moreš verjeti. Enega Mustanga sem delal … Ne vem, ali je bil človek slep ali ni videl na eno oko, ampak, ko so ti videl, te je kap.

Je že kdo rekel, da ste preveč natančni?

Ja, sem že slišal reči koga »ja pa saj se avto ne bo vozil še sto let.« Večina pa natančnost ceni. Ravno ta Drago Mihelič, kateremu sem delal model Karmann Ghia in potem Hrošča, to je neverjetno, kako skrben je. Nikoli ne sitnari, ampak le hoče imeti stvari tip-top. Ravno za tega oranžnega kabrioleta avtomatika me je zadnjič klical, da ne prestavlja lepo. Pa sem mu za tri milimetre podaljšal nek vzvod. Najprej je bilo treba narediti nov nosilec, potem postružiti cevko, narediti navoj. Zaradi treh milimetrov! Res se spozna. Vse mora biti 'v nulo', to imam rad.

Treba je vedeti, da ta špas stane. To si lahko privošči nekdo, ki ima malo več denarja. Drugače ne gre. Razen, če si površen. Avto moraš obnoviti zase, ne zato, da bi ga prodal. Pri nas ne boš nikoli dobil toliko, kot si vložil. Kvečjemu v Nemčiji.

Kaj bo s temi avti v prihodnosti ob vseh teh predpisih, ekoloških normah? Bo vožnja čez dvajset let sploh dovoljena?

Težava je v tem, da nekateri že zdaj izkoriščajo sistem. Ima Golfa Enko, ki je po dokumentih že starodobnik in se z njim vsak dan vozi. Celo Dvojka že pade notri. V pravilniku sicer piše, da moraš imeti še en osebni avto, da bo starodobnik samo za občasno vožnjo. Najboljša rešitev bi bila, da bi bile tablice druge barve. Policisti bi takoj videli, če bi se vsak dan mimo vozil. Zame je pravi 'oldtimer' avto do letnika 1960 pa zdravo! Ne pa te novejši. Ne more biti nek Renault 25 s pokvarjeno lučjo kar 'oldtimer'. To ni to. Nima smisla.

Matevž Hribar
foto: Matevž Hribar, osebni arhiv Zvone Hlad

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja