Nedelja je, 30. avgust 2015, ob 23.28. Pred nekaj minutami sem se vrnil v Ljubljano z 21. in morda zadnje dirke v Ilirski Bistrici? Ne, ne želim verjeti v to!
Ne spomnim se, da bi kdaj pisal kolumno isto noč po prihodu z dirke, ko je glava še razgreta, ko so misli in občutki še neurejeni (pogosto tudi kaotični). Pa vendarle! Ni mi treba premišljevati, da bi (še enkrat, tako kot vedno po Bistrici) z zadovoljstvom ugotovil, da sem bil znova udeleženec največjega športnega dogodka v Sloveniji, največje domače avtomobilske dirke, ki je privabila elito evropskega gorskega avtomobilizma.
Žal tokrat nisem bil veliko več kot udeleženec, kajti moj močno podhranjeni dirkalnik ni bil sposoben omembe vrednega rezultata. In kako ironično (!), kljub temu sem sam s seboj, s svojo vožnjo, morda celo bolj zadovoljen kot takrat, ko sem v Ilirski stopil na stopničke. Iz dirkalnika sem uspel potegniti zadnje atome moči, to, da ni šlo hitreje, pa je le kruto dejstvo, s katerim se nisem želel pretirano obremenjevati. No, ni ravno tako (glede obremenjevanja) in jutri ter v prihodnjih dneh bom še kako 'jokal in stokal' zaradi slabega rezultata, počasnega avta, slabih gum ... A ne bo prvič in žal tudi ne zadnjič.
Veliko pomembnejše od mojega osebnega poloma je to, da je AŠ 2005 z Dagmarjem Šustrom na čelu že tretje leto zaporedoma uspel ohraniti pri življenju 'otroka' Mira Gardelina, ki je to znamenito dirko 'rodil' pred 21 leti. Da sta tandem Ferdo Poberžnik-Samo Golobič (direktor-pomočnik) delala izvrstno, da smo prvič vozili tri treninge v soboto, da je znova bilo ogromno navdušenih gledalcev na progi in da je bilo na startu dirke 164 dirkačev.
Na žalost se je danes (nedelja) nadaljevala nekoliko manj prijetna bistriška tradicija: serijske prekinitve, maratonsko dolga druga vožnja in kar precejšnje število manjših nesreč.
Na žalost je, še enkrat ponavljam, izvrstno organizacijo nekoliko zmotila značilna slovenska togost (malenkostnost), ki je tujcem v veliki meri nerazumljiva, tako kot je nerazumljiva slovenska obsedenost s šikanami. Tokrat s trojnimi, ki so bile najpogostejši razlog za odstope. Sam sem absolutno proti šikanam in nobeno priporočilo FIA ne bo spremenilo mojega mnenja. A to je tema, ki je vredna posebne kolumne.
No, ker mi je zmanjkalo pripomb, mi ne preostane nič drugega kot upanje, da se bomo kljub črnim obetom tudi prihodnje leto vrnili v Bistrico.