Mladi, 11-letni kartist se kartingu posveča skoraj vse svoje življenje, dobri rezultati na mednarodni ravni pa kažejo, da se razvija v vrhunskega dirkača, ki bi nekoč lahko nastopil tudi v formuli.
Mark Kastelic ni običajen predstavnik svoje generacije. To je seveda hitro jasno, saj se že skoraj vse življenje ukvarja s kartingom. Nič presenetljivega, glede na to, da je bil – in še vedno je – z istim bencinskim športom okužen tudi njegov oče, Robert Kastelic. A zadnja leta je družina svoje življenje v celoti posvetila strasti svojega sina, ki mu je v letošnji sezoni uspel velik skok naprej, saj je sezono z nastopom v finalu svetovne serije WSK zaključil z izjemnim 17. mestom (med 85 dirkači) v razredu Mini 60.
Da se nam je z družino Kastelic uspelo dogovoriti za sestanek in intervju, je trajalo kar nekaj časa, kar je popolnoma razumljivo. Izredno redki so vikendi, ko je družina Kastelic doma v Sloveniji. Vikend v oktobru, ko smo se končno oglasili v njihovi domači hiši približno 20 minut vožnje po avtocesti iz Ljubljane, je bil prvi po 11 tednih, ki ga je družina preživela v Sloveniji, pri čemer pa je bilo še to povsem nenačrtovano, saj Mark, od nedavnega član profesionalne italijanske karting ekipe Formula K, v tem vikendu ni imel zagotovljenega testnega motorja.
Poleti karting, pozimi smučanje
Kot rečeno, je danes 11-letni Mark dirkati začel že zelo zgodaj. Prvič je namreč v kart sedel že pri treh letih, pri štirih pa je tudi prvič nastopil na dirki. »Takrat sem še dirkal, on pa je z menoj hodil na dirke in se takoj navdušil,« pove njegov oče Robert Kastelic in doda, da je pri isti starosti začel tudi smučati. Ob tem ve povedati, da se oba športa med seboj izredno dopolnjujeta, saj gre pri obeh športih za isto stvar – iskanje najkrajših in najhitrejših linij. »Smučal je tudi Aleš Prek, ki je po mojem mnenju edini na svetu, ki je postal državni prvak tako v alpskem smučanju kakor v kartingu.« »Mark tekmuje pri Olimpiji (smučarski klub, op. p.), in ko gredo trenirat na kakšno progo, sotekmovalce trenerji vedno spuščajo za njim in pospremijo z besedami: 'Marka glejte'.«
Prva leta kariere pa Mark na račun očetovega položaja (Robert Kastelic je imel svoj čas v lasti šolo kartinga) na treningu ni imel nikakršnih privilegijev. Ravno nasprotno, vozil je dirkalnik z najslabšimi gumami, saj se je oče tisti čas posvečal drugi otrokom. »V dveh letih sem prišel s štirih na 28 dirkačev,« pove Robert. Kot sam nato doda, ga je na to opozorila tudi žena, a pravi, da je verjetno tudi to, da je sinu pustil, da je prva leta zgolj vozil in užival, pripomoglo k temu, da je napredoval do točke, kjer je zdaj.
Kljub mladosti pa je Mark že zgodaj zapustil domačo konkurenco. »Če zdaj treniram sedmo leto, pomeni, da sem v Sloveniji nastopal nekje med pet in šest leti,« pove Mark, pri čemer njegov oče doda, da je bil vedno najmanjši in najlažji v konkurenci. Čeprav se je boril proti mnogo močnejšim in večjim dirkačem, je tako že na začetku serijsko osvajal zmage na dirkah državnega prvenstva in želja po napredovanju ga je hitro, pri le šestih letih starosti pripeljala v razred Mikro Max, kjer sicer nastopajo dirkači v starosti okrog devet ali 10 let. Dirkalniki so temu primerno večji – do 125 kubičnih centimetrov znaša prostornina njihovih motorjev, najvišja hitrost pa znaša okrog 110 kilometrov na uro – zaradi česar so bile potrebne celo nekatere prilagoditve dirkalnika. »Po pravilniku Mark v tej kategoriji sploh ne bi smel nastopati, saj je bil izrazito premajhen, zato smo prilagodili dirkalnik ter nanj namestili podaljške sedeža in približali stopalke za plin ter zavoro, da jih je sploh lahko dosegel,« se spominja Robert. V tem razredu sicer nastopa še danes, čeprav mu po velikosti še vedno ni dorasel; ker mora imeti dirkač v tej kategoriji skupaj z dirkalnikom vsaj 110 kilogramov, so Marku nanj namestili kar 14 kilogramov uteži.
Kartingu podrejen vsak dan v letu
Rezultati, ki jih je Mark letos dosegal na različnih mednarodnih dirkah, govorijo zase. Nastopal je namreč tako na regionalnih preizkušnjah kakor tudi na dirkah evropskega in svetovnega prvenstva, praviloma pa se je vedno uvrščal vsaj med najboljšo deseterico. Na pokalu držav Poljske, Slovaške in Češke mu je tako uspelo v dežju prek izločilnih bojev d30 startnega položaja na prvi dirki priti vse do tretjega mesta v finalu.
Prestop v tovarniško moštvo pa je prineslo popolnoma nov pristop k dirkanju. Potrebnega je veliko več prilagajanja, začne pa se že pri treningih: »Pozimi se naredi plan treningov, in čeprav imajo dirko šele v nedeljo, se uradni treningi začnejo že v sredo. Naknadno nato po potrebi sledijo dodatni treningi po dirki, na katerih preizkušajo spremembe. Pri tem gre za treninge, ki se jih udeležijo izključno tekmovalci te ekipe.«
Da je Mark dobil možnost postati del tako velikega moštva, je bilo potrebnega veliko znanja, nekaj pa tudi sreče. »Velika prednost je ta, da sem zastopnik za podjetje Formula K, saj te moštvo le tako resno jemlje,« pove Robert in dodaja, da »je treba poslati številna elektronska sporočila, v tovarni pa se odzovejo le tistim, s katerimi nameravajo sodelovati«. Sicer pa dodaja, da je že na tej ravni v Italiji dirkati in biti uspešen izjemno težko, če ni močnega finančnega zaledja. Številne družine so namreč temu podredile vse življenje in se tako iz tujine preselile v bližino dirkališča Lonato (ki velja za enega od najboljših daleč naokoli, ne nazadnje tam trenira tudi Lewis Hamilton), vse z namenom, da bi njihovi otroci čim bolj pogosto lahko testirali.
Posluha zanj doma (še) ni
Seveda pa dirkanje na tej ravni prinese za seboj tudi stroške, ki niso majhni. »Nastop na eni dirki nas stane med 3.000 in 5.000 evri,« pojasni Kastelic, ki pa je ob tem kritičen do Slovenije oziroma pristojnih organizacij. Po lastnih besedah je namreč Mark edini dirkač v karavani, čigar nastopov ne (so)financira država, zaradi česar so vse stroške nastopov primorani poravnati sami. Razlog za to so številne zlorabe na področju športnih sponzorstev v preteklosti, zaradi česar sponzorji niso deležni nobenih davčnih olajšav. Kljub temu Mark nastopa v štirih dirkaških serijah, kar je tudi razlog za številne odsotnosti. Posluh za to imajo k sreči tudi v Markovi šoli, saj ima status športnika, zato mu marsikaj ob pomoči sošolcev uspe narediti tudi na daljavo.
Kakšne pa so Markove možnosti v prihodnje? Robert Kastelic je skupaj z moštvom optimističen. »Če bom nabral dovolj denarja, so Marku zagotovili, da bo prišel v formulo 4.« Ob tem se sicer zaveda, da je spodbuda moštva pogojena tudi z njegovimi finančnimi zmožnostmi, zaradi česar je včasih težko razbrati, ali so v svojih besedah popolnoma iskreni. V vsakem primeru pa bo za Markov napredek treba delati tudi na psihološkem področju in večji borbenosti, zaradi česar se že dogovarjajo z dvema domačima športnima psihologoma.
Za Markom je torej uspešna sezona dirkanja, ki jo je kronal z nekaj odmevnimi rezultati, začenjajo pa se zimska sezona in smučarski treningi na snegu. In če se vrnemo k naslovu članka: je Mark Kastelic bodoči iz enakega sveta kot njegov prijatelj Tim Gajser? Za zdaj je o tem še prezgodaj govoriti, a verjamemo, da bomo o njem zagotovo še slišali.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja