Najvišje ceste na svetu: kako visoko je mogoče pripeljati in kakšne težave lahko pričakujete?

Človek ni narejen za življenje na 5.000 metrih. Tehnika tudi ne.

V Alpah je na 4.000 metrih večinoma potrebno resno plezati v svetu ledenikov in granitnih sten, v Andih in Himalaji pa na tej višini igrajo nogomet. Tako ne čudi, da v Evropi ne moremo pripeljati niti nad 3.400 metrov, medtem ko ponekod (tudi za običajni promet odprte) ceste peljejo do 5.000 metrov nad morjem. Mogoče pa se je prebiti še kilometer višje. A nekaj je povsod enako – fizika motorja z notranjim izgorevanjem in biologija delovanja pljuč in telesa. 5.000 metrov je namreč višina, za katero človeško telo ni bilo narejeno in tudi večina vozil ne. Tu je kisika in tudi zračnega tlaka približno pol manj kot na morski obali.

Večina Zemljanov se neprijetno počuti že nad 3.000 metri, kjer se bolj občutljivim lahko pojavljati resnejše težave. Lokalni prebivalci Andov si na primer pomagajo z žvečenjem kokinih listov, Evropejci pa večinoma z aspirinom ali celo viagro. Diamoxom je zaradi stranskih učinkov, še posebno pri vožnji, bolje nadomestiti s kakšnim spancem na pol poti.

Bencinski motor lažje prenaša višino kot dizelski

Pri motoriziranih vozilih je ob elektronskem vbrizgu goriva (ki je zamenjal uplinjače), razširjene uporabe turbin in sodobnih menjalnikov, danes vzpenjanje nad oblake lažje. Kisikove jeklenke, ki so se nekoč uporabljale na dirkah preko Andov, niso več potrebne, sploh če imamo bencinski motor, ki višino prenaša lažje od dizelskega. Najboljše se seveda obnese elektromotor, a ker so te ceste običajno daleč od električnih polnilnih postaj, vseeno ni najprimernejši za tovrstne podvige.

In kje se je konkretno mogoče zapeljati najvišje? Pri določanju najvišje ceste je veliko težav. Ena je v relativnosti pojma 'cesta', ki lahko pomeni vse od asfaltnih serpentin po katerih vozijo avtobusi, do skalnih prepadnih usekov prevoznih samo s pravim 'hardcore' terencem in primernimi vozniškimi izkušnjami. Druga težava je odmaknjenost najvišjih cest v dele sveta, kjer gospodari narava skupaj z (zemeljskimi) plazovi. Nekaj zmede pa v takih razmerah povzroča tudi (ne)natančnost višinskih podatkov.

Uradno najvišji prelaz je v Himalaji, lažje boste na višino prišli v Andih

Če govorimo o klasičnih 'cestah' s prelazi, potem gremo po višinske rekorde v Himalajo! Uradno naj bi bil najvišji prelaz Khardung La v indijski Himalaji, kateremu pripisujejo 5.602 metrov ali celo 5.682 metrov, a v resnici naj ne bi bil višji od 5.400 metrov. Za najvišji normalno prevozen prelaz tako neuradno velja Semo La 5.565 metrov visoko na transhimalajski cesti med Rako in Tsochenom. Marsimik La v Ladakhu (5.582 – 5.680 metrov, odvisno od tega, kdo meri) pa je za tujce zaprt zaradi neposredne bližine meje med Indijo in Kitajsko.

Za višinske rekorde so sicer najprimernejši Andi s svojo vulkansko strukturo, kjer se tako v visoki Bolivijski planoti kot Čilski Atakami vznožje hribov začenja tudi krepko nad 4.000 metri in ponujajo kar nekaj preprosto prevoznih prelazov blizu petim kilometrom nadmorske višine. Najvišji makadamski kolovoz - normalno prevozen s terenci - pripelje do koče Refugio Tejos pod najvišjim vulkanom sveta: Ojos del Salado kar 5.820 metrov visoko. Mogoče pa je po njem nadaljevati še slabih sto metrov. Naprej poskušajo s posebno predelanimi terenci lovci na višinske rekorde, ki so se po pobočju vulkana (tam seveda ni ceste) prebili tudi že preko 6.600 metrov.

Podobno velja za Cerro Uturuncu, ki bi naj omogočal vožnjo do vrha 6.008 metrov visoko, a v resnici mestoma precej slab kolovoz pripelje 'le' 5.760 metrov nad morje - na sedlo do zapuščenega rudnika. Najvišji s cesto dostopen rudnik je sicer preko 6.000 metrov visoko na Aucanquilchu, toda cesta bi naj bila zaradi plazov neprevozna. Prav nasprotno je v odličnem stanju cesta na observatorij ALMA na bližnji Cerro Chajnantor 5.612 metrov visoko v Atakami, a cesta žal ni odprta za javni promet.

Veliko bolj civilizirani možnosti vožnje nad 5.000 metri sta milo rečeno makadamska cesta do nekdaj najvišjega smučišča na svetu Chacaltaya 5.200 metrov visoko prav nad Bolivijsko 'prestolnico' La Paz ali pa do najvišjega mesta na svetu - Perujske La Rinconade, ki je zgrajeno 5.100 metrov nad morjem. V Peruju je tudi verjetno najlažja višinska možnost - najvišja asfaltirana cesta iz Chivaya v Arequipo se dvigne kar do 4.910 metrov.

A če govorimo o civilizaciji, potem je najvišja tovrstna cesta v koloradskem Skalnem gorovju. Pravzaprav sta dve - na MtEvans pripelje 4.306 metrov visoko, na legendarnem Pike‘s Peaku, kamor se tudi dirka, pa le pet metrov nižje. Pri tem je tista na Pike’s Peak zaradi ugodnejše klime (manj snega) odprta bistveno več časa. Vsekakor je oboje veliko lažje odstopno kot najvišji kolovoz v Afriki, ki na Etiopijskem višavju pripelje podobno visoko (4.377m).

Kaj pa Evropa?

Najvišja asfaltna cesta pelje na Španski Pico de Veleta, ki je v bistvu vrh smučišča Sierra Nevada 3.395 metrov visoko. V Alpah je kar nekaj možnosti za vožnjo nad tri tisoč metri, a gre za makadamske servisne ceste smučišč. Najvišji klasični – asfaltirani prelazi pa ne dosežejo niti 2.800 metrov: Col d‘Iseran (2.770 m), Passo Stelvio (2.757 m), Col Agnel (2.744 m) in Col de la Bonette (2.715 m). Prav nad Bonette se cesta še dvigne okoli istoimenskega vrha do 2.802 metrov – kar je asfaltni cestni vrhunec Alp.

Naša uradno najvišja cesta pelje pod Mangart, čeprav mulatjere vodijo še višje

V Sloveniji je najvišja (plačljiva in asfaltirana) cest na Mangrtsko sedlo (oziroma tik pod njim) 2.050 metrov visoko, a je zadnja leta zaradi nevarnosti kamnitega plazu v zadnjem delu uradno zaprta. Sneg za zadnjim tunelom običajno skopni šele v juniju, ko cesto tudi uradno odprejo. V teoriji bi se dalo pripeljati tudi na Škrbino pod Prestreljenikom (2.292 m) – ki je vrh Kaninskega smučišča, a strogi okoljevarstveni zakoni skupaj s prepovedjo vožnje v naravnem okolju to prepovedujejo. Tisti, ki se bi radi zgledovali po Špancih, ki so se sredi sedemdesetih let s terenskimi motocikli pripeljali na vrh Kilimandžara 5.895 metrov visoko, pozabite na ideje o bencinskem osvajanju Julijskih alp, čeprav ozka vojaška 'cestica' - mulatjera pripelje do Morbegne pod vršnjo glavo Triglava več kot 2.500 metrov visoko.

Tekst in foto: David Stropnik
novinar POP TV

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja