Avtomobila sta si tako različna, da bi si bila težko še bolj; prvi je romunski, drugi japonski, prvi je po videzu terenec, drugi športno uživaška igračka, prvi ima šibkejše, drugi zmogljivejše motorje, prvi ima terenski štirikolesni pogon, drugi je namenjen predvsem asfaltnim podlagam tudi v edini različici s štirikolesnim pogonom.
Toda za obema stoji partnersko podjetje RenaultNissan in za obema je nekje daleč neki Qashqai, ki je postavil tehnično bazo za oba avtomobila.
Prav dvojec Duster/Juke je tisti, ki je morda za vzor v avtomobilski industriji; za Dusterja pravijo, da je uporabil več kot 50 odstotkov delov, ki so na voljo v koncernu, kar pomeni, da je manj kot polovica kosov narejenih posebej zanj. Verjetno je zgodba z Jukom zelo podobna (natančnih podatkov nimamo), a ne glede na to je jasno: kljub tehničnemu sorodstvu gre za avtomobila, katerih množici morebitnih kupcev se izjemno malo prekrivata. In to je najboljši možen izkoristek tovrstnega načrtovanja avtomobilov.
Če pogledamo samo ceno; Duster je edini predstavnik terencev v tako nizkem cenovnem razredu, Juke, na drugi strani, je precej dražji: že v osnovni različici je za okrog 50 odstotkov, torej za polovico dražji. Že s tega stališča merita na drug krog kupcev. Poleg tega Juke sploh noče biti terenec, čeprav je v eni od različic (tisti z najzmogljivejšim, turbobencinskim strojem) na voljo s štirikolesnim pogonom in čeprav je tudi njegova karoserija precej dvignjena od tal, vsekakor opazno bolj kot pri klasičnih osebnih avtomobilih. A njegova zgodba je tu enaka kot pri Qashqaiu – visok je (oziroma sta) le zato, ker so visoki ta čas modni, ker je vidljivost iz njih (no, recimo) boljša in ker je sedanje na višje postavljen sedež lažje kot na nizkega.
Ostanimo še pri tehniki. Motorna ponudba se pri obeh prekriva le s 110-'konjskim' dCi, saj je za Dusterja to najmočnejši stroj, pri Juku pa se motorizacija tu šele začne. Skupen jima je sicer tudi 1, 6-litrski bencinec, a je Dusterjeva različica bistveno manj zmogljiva kot Jukova. To je vsekakor drugi izjemno pomemben dejavnik, ki njune kupce izrazito ločuje. Pri tem je dejstvo, da ima lahko Juke tudi neskončnostopenjski menjalnik, značilen za Nissane, povsem drugotnega pomena.
Naprej: materiali in notranjost. Duster je odet v materiale, ki so razmeroma poceni, a bolj robustni in lažji za čiščenje, za katero domnevajo, da bo bolj potrebno (in pogosto) kot pri Juku. Tudi videz notranjosti Dusterja je takšen: bolj cenen in bolj preprost, čeprav enako (ali vsaj podobno) do voznika prijazen kot v Juku. A poglejte v japončevo notranjost: žive barve, divje in živahne oblike (predvsem na armaturni plošči, čeprav ne le tam) ter kakovostni materiali merijo na bolj izbirčne kupce z več denarci in z manj potrebe, da bi vanj sedali v blatnih škornjih.
In tu smo pri uporabnosti. V Dusterju vidimo tudi bolj ekstremne uporabnike: gorske vikendaše ali celo tam stanujoče pa celo gozdarje ali vzdrževalce (na primer) električnih vezij kje v gozdovih ali na travnikih. Pa lovce, ribiče in podobne. Od tod ideja o blatnih škornjih. Juke? Mesto, podeželska in avtomobilska cesta, vsekakor pa vselej asfalt in salonarji, pravzaprav verjetno modni športni copati. S tega zornega kota je prirejena tudi notranja uporabnost: Juke ima zanimivo (čeprav pravzaprav nič posebnega) povečljiv prtljažnik, ki je v vseh možnih merah vedno manjši od Dusterjevega, ki pa je le preprosto podaljšljiv.
Verjetno bi jima z gledišča kupca težko našli močno skupno točko. Nekoliko pesniško bi zato, ker poznamo tehnično ozadje, lahko zapisali: vsega je kriv Qashqai, je pa kljub temu nekaj res: oba sta lahko, če ju ocenjujemo kot uporabna predmeta, zabavna. A spet – vsak na svoj način.
Vinko Kernc, foto: Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja