Ko je Frank Thorwirth, letošnji poslovodja sejma v Essnu, obljubljal, da bo obiskovalcem v zameno za nekoliko skrčene prostorske mere ponudil toliko več akcije in šova, je marsikdo le nemočno zmajeval z glavo. A s skovano strategijo je nedvomno zadel žebljico na glavíco!
Thorwirth je ključni korak pri načrtovanju letošnjih sejemskih aktivnosti storil že na samem začetku. Ni se namreč brezglavo spustil v boj s požrešno krizo in slepo vztrajal pri trendu širjenja tega severnonemškega ponosa (z več kot štiri desetletja dolgo tradicijo), ampak je krizi raje takoj ‘dal’ nekaj ‘njenega’ sejemskega prostora, sam pa se je s prestrukturiranjem in koncentracijo aktivnosti odločil braniti uspešnost dogodka (delati prave stvari) z učinkovitostjo (delati stvari na pravi način).
V tem okviru in glede na poslanstvo ob sejemskih začetkih konec šestdesetih je na novo definiral ključne essenske stebre ter na prva tri mesta postavil motošport, tuning in avtomobilsko klasiko.
‘Privilegiranost’ teh področij je nakazovala že lanska uprizoritev, tokrat pa se je specializacija v resnici približala zgodovinskim koreninam. Prireditelji so nam za utemeljitev postregli z nekaj konkretnimi primeri, med katerimi igrajo pomembno vlogo tudi rezultati anket, po katerih se skoraj vsak drugi obiskovalec sejma v Essnu izrazito zanima za peripetije v motošportu, ta delež pa se je v primerjavi z lani povečal za desetino.
Zato ne čudi, da so organizatorji več prostora namenili sektorju ‘dirkaških boksov’ (tam razstavljajo ekipe in serije) in dirkaški areni, kjer so občinstvu svoje znanje prikazovali drifterji, na svoj račun pa so lahko prišli še ljubitelji traktorjev, ki z (do) 8.000-’konjsko’ zalogo moči tekmujejo v vlečenju upirajoče se ‘prikolice’.
Protiutež dirkaškemu adrenalinu so starodobniki, ki svoj položaj v sejemski hierarhiji upravičujejo s 5, 5 milijarde evrov močnim nemškim trgom klasikov (in dvoštevilčnim tržnim potencialom) in so v negotovih razmerah (ob pravilni izbiri) odlična naložbena priložnost.
Tako se je vrednost Mercedesovega 300 SL, navajajo organizatorji, v zadnjih petih letih skoraj podvojila (in znaša trenutno skoraj pol evrskega milijona)! Njihove besede potrjuje poročilo po tretjem sejemskem dnevu (ob zaključku naše redakcije), ki je zabeležilo precej nakupov (in na drugi strani prodaj) prav v sektorju ‘oldijev’.
Da bi obiskovalci še bolj uživali v starih umetninah, so Essenčani poskrbeli s kopico poskočnih konjičev, posvečenih Ferrarijevemu mitu, in z 21 Lotusovimi zmagovalnimi dirkalniki. O zastopanosti tuninga nima smisla izgubljati odvečnih besed – resda so razstavljavci večinoma z nemškega govornega področja in drži, da manjka kar nekaj zvenečih imen (Lorinser, AC Schnitzer, Hartge . . ), a prisotni (Brabus, 9ff, KW, Rieger, speedART, Irmscher in drugi) nedvomno pomagajo krojiti svetovne panožne trende.
Svoj prostor pod essenskim soncem, čeprav nekoliko zasenčen, so našle tudi različne študije oblikovanja, lani uveljavljeni ‘bulevar sanjskih avtomobilov’, študentske formule (11 nemških fakultet je sestavljalo prave male dirkalnike), dragsterji, zmogljivi hot rodi, dvokolesniki in na kupe pisanih avtomobilskih dodatkov.
Čeprav je nastopajoča zasedba v primerjavi z lani kar nekoliko okrnjena (okoli 400 razstavljavcev, oziroma približno 20 % manj kot leto prej), je Thorwirth z ekipo vseeno poskrbel za obiskovalcem prijazno sejemsko ponudbo.
Razstavljavski manko so namreč uspešno nadomestile spremljajoče aktivnosti, ki potekajo tik ob bencina željnih gledalcih. Prihodnje leto naj bi bil poudarek na motošportu še večji, saj prireditelji obljubljajo širitev dirkaške arene pod svetlo nebo. Tisti, ki bi si šov radi ogledali še letos, pa imate čas do nedelje, ko se bodo izmučeni razstavni eksponati počasi začeli vračati v svoje garaže.
Matej Grošelj, foto: Essen Motor Show
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja