Mladi očka Andreas Aigner - Andi svojo največjo srečo - družino - izklopi le v trenutkih, ko si na glavo povezne čelado. Pri 19-ih letih se je na svetovno reli sceno izstrelil kot meteorit, z ekipo Red Bull leta 2008 postal svetovni prvak v kategoriji PWRC, nato doživel nekaj vzponov in padcev, danes pa se s polnim plinom vrača v dirkaško areno.
Srečala sem ga testiranju WRC dirkalnika pred nedavnim relijem Wechselland v Avstriji. Letos bivši svetovni prvak v reliju v kategoriji PWRC in najbolj iskana sovoznica na svetu Ilka Minor tekmujeta tudi v slovenskem državnem reli prvenstvu, a ker dirkanje z najbolj plemenitim dirkalnim reli konjem v Sloveniji (še) ni mogoče, se na na najbolj adrenalinskem relističnem poligonu Andi in Ilka preizkušata v Avstriji.
Andi, ko si bil star 19 let, se ti je življenje spremenilo čez noč.
Res je, nekega jutra sem pri zajtrku bral časopis in v njem našel oglas, ki je nemško govoreče mlade voznike Švice, Nemčije in Avstrije vabil na izbor. Na lov na talente se je prijavilo 500 mladih voznikov, od katerih sta dva dobila sedež v reli dirkalniku. Eden od njiju sem bil jaz in tako sem leta 2004 začel tekmovati v relijih. Zame je bil to nič manj kot čudež, saj sem na dan izbora prvikrat sedel v dirkalniku in nasploh še ničesar storil na področju motošporta. Preizkusil se nisem niti v kartingu, kot večina današnjih dirkačev, sem pa rad vozil v snegu, ki ga je na Štajerskem obilo.
Izdaš svoj recept za uspeh?
Reli je zagotovo eden najbolj kompleksnih športov, zato gre za kombinacijo mnogih dejavnikov. Pomembna je kemija med voznikom in sovoznikom, šteje dobro uigrana ekipa v ozadju, fino je, če imaš dober avto, na koncu pa odloči tvoja samozavest! V reliju namreč ni popravcev - ko startaš na brzincu, je tvoja edina možnost, da greš na vse ali nič. V krožnem dirkanju lahko marsikaj nadoknadiš, tu pa šteje vsak trenutek.
Kako je videti trening vrhunskega reli dirkača?
Če le lahko, se spravim na "dirt bike", na enduro motocikel ali na trial, pomaga pa tudi gorsko kolo oziroma spust z gorskim kolesom. Na ta način dobiš občutek za ravnotežje, skeniranje okolja, izostriš svoje reklekse. Nič čudnega ni, da so bivši motoristi odlični tudi na štirih kolesih, kot na primer Peterhansel ali Despres. Prisegam torej na enduro, trial in gorsko kolo - pa ne samo jaz, tako trenirajo tudi najboljši avtrijski smučarji.
Se ti uspe naspati v noči pred relijem?
Spanec pred relijem sem že usvojil, jesti pa še vedno ne morem. Na jutro pred startom v želodcu čutim metuljčke in v meni se bijejo različna čustva. Sicer pa je dober spanec, tako pred relijem, kot v življenju nasploh, bistvenega pomena. Če slabo spim, sem živčen in ima sovoznik težje delo. Ena od najpomembnejših nalog sovoznika je, da pozitivno vpliva na voznika, pa naj to pomeni, da ga pomiri ali zbudi.
Kaj v življenju te najbolj osrečuje?
Moja hčerkica Ema, ki ima leto in pol, me osrečuje prek vsake razumne mere.
Te je njeno rojstvo upočasnilo?
Ne, meni se to k sreči ni zgodilo. Ko dam gor čelado, se moj svet skrči na dirkanje. Nastopi popolna osredotočenost in želja po zmagi. Če bi v teh trenutkih mislil na družino, bi postal nevaren sam sebi ali neučinkovit. Včasih se kar ustrašim, ko vidim izraz na svojem obrazu med dirko. Lahko bi prestrašil male otroke ... (Smeh)
Kdo je najboljši voznik vseh časov?
Seveda Sebastien Loeb.
Zakaj je Seb v resnici boljši od drugih?
Imel sem možnost in srečo, da sem lahko sedel k njemu v avto med testiranjem. Dragoceno je bilo videti, kaj za krmilom dela veliki Seb. Rekel bi, da je najboljši zaradi ekspresno hitrega popravljanja napak. Večina dirkačev bo šla v ovinek po napaki le z 80 odstotki moči in nato spet počasi gradila zaupanje v naslednjih ovinkih. Seb pa ne.
Lahko se pohvališ z eno najboljših sovoznic na svetu - Ilko Minor. Kakšen sovoznik v vsakdanjem življenju si ti?
Nervozen! Vsakdo, h kateremu prisedem v avto, se mi poskuša dokazati.
Imaš kakšno noro željo za prihodnost?
Šel bi na reli Dakar. Z motorjem. Ampak v tem primeru bi rabil novo ženo. Ta mi tega ne bo nikoli pustila. Oziroma me bo pustila, če to naredim.
Tekst: Tina Torelli
Fotografije: Gašper Podbregar, AA24 Rally Team
Video: Jože Glažar, AA24 Rally Team
Andreas Aigner in Ilka Minor