Dva dirkaška konca tedna, dve žrtvi med vrhunskimi dirkači. Sreča zadnje čase vrhunskemu dirkanju ni bila naklonjena.
Kajti v dirkanju je treba imeti tudi srečo. Ne le zato, da si lahko boljši od tekmecev tudi takrat, ko si tega morda ne zaslužiš, ampak tudi zato, ker včasih pri nesreči ne pomaga nič drugega. Ali drugače: če ima dirkač smolo, ima pač smolo – in tu ne pomagajo nobeni varnostni ukrepi. Tako Dan Wheldon kot Marco Simoncelli sta imela dvojno smolo – najprej sta se zapletla v nesreči, obe nesreči pa sta bili na žalost takšni, da se najhujšim poškodbam ni dalo izogniti.
Letos je na dirkališčih po svetu umrlo vsaj 15 avtomobilističnih dirkačev in 25 motociklistov. Veliko? V resnici ne. Vsak konec tedna se na dirkališča poda na deset tisoče dirkačev in nesreč je malo, smrtnih žrtev pa glede na to še manj. Izboljšave pri varnostni opremi, pri zgradbi strojev, ki jih dirkači ženejo na meji, pa tudi na stezah, ki jih uporabljajo, so sicer naredile veliko, a obstaja meja, čez katero se ne da iti, ne da bi dirkanje naredili nezanimivo in ga s tem obsodili na izumrtje. Omejitev največje hitrosti na 10 kilometrov na uro, recimo, bi bil sicer izjemno učinkovit ukrep, a gledalci (pa tudi dirkači seveda) nad njim ne bi bili navdušeni. Zato se mi zdi, da smo to mejo z redkimi izjemami (predvsem pri gorskih dirkah in motociklističnih dirkah na zaprtih javnih cestah) že dosegli. Seveda mora iti razvoj dirkaške varnosti naprej, a hkrati se bo treba sprijazniti tudi s tem, da dirkanja brez žrtev ni in ga verjetno nikoli ne bo. Dirkači sami tudi vedo in to tveganje tudi sprejemajo. Tudi zato so tako zelo priljubljeni.
Dušan Lukič