Iz emisijskega škandala znana organizacija International Council on Clean Transportation (ICCT) ne more (in ne sme) nehati raziskovati in objavljati različnih izsledkov o emisijah v prometu.
Konec lanskega leta so tako objavili podatke, da v realnem prometu osebni avtomobili povprečno porabijo kar 42 odstotkov več goriva, kot kažejo uradni podatki testiranj. Podobni so bili že podatki, ki jih je ista organizacija objavila konec leta 2016.
Običajni vozniki, pa tudi tisti, ki se vozijo veliko, to vedo že tako rekoč od vekomaj. Podatki o porabi goriva so se že zdavnaj izenačili tudi s podatki o tem, koliko ogljikovega dioksida iz zgorevalnega procesa pride v ozračje. Torej ni težko izračunati, da gre pri višji povprečni porabi v ozračje tudi več tega plina (a tudi vseh drugih plinov kot ostanek zgorevalnega procesa v motorjih).
Vsaj mene pa moti to, da se zdaj vladne organizacije in politiki čudijo, kako je to mogoče in kako so avtomobilski izdelovalci poskušali tako močno goljufati pri rezultatih svojih testiranj. Večina tistih, ki prej uradno niso vedeli nič, se zdaj hudo zgraža nad tistim, kar je postalo glavna tema medijev. Pa bi to morali vedeti, saj navsezadnje tudi sami ali pa njihove družine uporabljajo avtomobile in bi tako lahko imeli o porabi goriva kar realne izkušnje.
Nič drugače ni kot v marsikaterem segmentu življenja – še najbolj pa me spominja na slovensko vladno sprenevedanje o tem, kako visoke stroške plačuje pri nas zdravstvo za najrazličnejše potrebščine, ki jih mora kupovati po zasoljenih cenah.
Je pa vsaj evropska avtomobilska industrija zaradi bolj realnih podatkov o porabi in emisijah v naslednjih letih pred zelo pomembnim mejnikom, kar bo vplivalo na običajno življenje nas vseh. Odločitve o tem, kako bodo v prihodnosti pri avtomobilih z motorji na notranje zgorevanje v realnih razmerah merili emisije, so najavljene, a pri tistem standardu, ki bo kmalu začel veljati, ravno tako ne moremo govoriti o končni zanesljivosti.
Vprašanje je treba postaviti drugače: ali bi izdelovalci še iskali najrazličnejše stranpoti pri podatkih o porabi in emisijah, če to ne bi bilo merodajno za najrazličnejše posledice, ki iz tega izhajajo – davke in druge dajatve, omejitve ali prepovedi vožnje.
Večina izhod vidi v preskoku na električne avtomobile. Ampak, kdo pa zares meri emisije v okolje najrazličnejših virov električne energije? Saj si tudi glede tega še nihče ni upal postreči s povsem točnimi in realnimi podatki.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja