V evropi znamko Buick poznajo le avtomobilski poznavalci, a že to, da gre za najstarejšo še živečo avtomobilsko znamko v ZDA, je dovolj dober razlog, da mu namenimo več pozornosti.
V Evropi in tudi pri nas splošna javnost, ki ni tako seznanjena z avtomobilizmom, pozna le malo avtomobilskih znamk z druge strani Atlantika. Seveda vsi poznamo znamko Ford, večina pozna Chevrolet in Chrysler, potem pa znanje že začenja počasi pešati. To je popolnoma razumljivo, veliko ameriških znamk se namreč v Evropo ni nikoli razširilo, a so zato uspehe v preteklosti – in še danes – želi na domačih trgih. In v to kategorijo spada – a le zadnja desetletja – znamka Buick, nekoč najpomembnejši člen koncerna General Motors.
In dokler bo znamka Buick obstajala, bo nosila prav poseben status ali naziv (kakor želite) najstarejše še vedno aktivne avtomobilske znamke v ZDA. Res je sicer, da je Henry Ford svoj prvi avtomobil predstavil že leta 1896, a znamka Ford, kakršno poznamo danes, ni bilo vse do leta 1903. Buick medtem svoje rojstvo praznuje v letu 1899, kar pomeni, da bo znamka v prihodnjem letu praznovala že častitljivih 120 let obstoja. Vse to po zaslugi Davida Dunbarja Buicka.
David Dunbar Buick je Američan škotskega rodu, ki je z družino pri zgolj dveh letih starosti leta 1856 prišel iz škotskega mesta Arbroath v (poznejšo) ameriško prestolnico avtomobilizma, Detroit. Ko je bil star zgolj 15 let, je začel delati v podjetju, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo vodovodnih inštalacij, omenjeno podjetje pa je nato po 15 letih dela, ko je prišlo v težave, leta 1884 skupaj s poslovnim partnerjem prevzel v last.
Že v tem času je Buick prikazal inovatorsko žilico, saj je med drugim izdelal lasten sistem za namakanje tal. Ko se je bližal konec stoletja, se je tako tudi v ZDA začel pojavljati motor z notranjim zgorevanjem in Buick je v njem sprva videl potencial za uporabo v kmetijstvu ter navtiki. Kljub temu pa se je hitro – čeprav nerad, a ga je o tem prepričal inženir Walter L. Marr – preusmeril v avtomobilsko industrijo in leta 1899 ustanovil novo podjetje, Buick Auto-Vim and Power Company, katerega namen je bil proizvodnja avtomobilov in avtomobilskih motorjev.
Najboljše iz Flinta
Nova družba pa se je čez štiri leta preoblikovala v korporacijo in dobila ime Buick Motor Company, nato je sledila selitev iz Detroita v mesto Flint, kjer se je Buick povezal s tamkajšnjo tovarno kočij z namenom skupnega sodelovanja in izdelave avtomobilov. Prvi skupen avtomobil je nastal poleti leta 1904, to je bil Model B, do konca leta pa sta podjetji skupaj izdelali 37 vozil. Zdelo se je, da je uspeh tu, a manjkala je še ena sestavina. Podjetji sta namreč zapadli v finančne težave, takrat pa je na pomoč prišel William C. Durant, največji izdelovalec kočij, hkrati pa vnuk guvernerja zvezne države Michigan.
Kljub začetnemu odporu do avtomobilov je Durant uvidel njihov potencial in že leta 1905 z njimi navdušil javnost na newyorškem avtomobilskem sejmu. Odziv javnosti je bil odličen, zbral je tisoč naročil za nove avtomobile in še istega leta je proizvodnja s 37 vozil leto prej zrasla na 700 vozil. Načrt Duranta je bil izdelati največjo tovarno za izdelavo avtomobilov v državi, pomoč in sredstva pa je iskal, kjerkoli je lahko. Znamko je tako v celoti prevzel od Davida Buicka leta 1906, in ko je leta 1908 Buick z osem tisoč proizvedenimi vozili postal največji avtomobilski proizvajalec v ZDA, je Durant prav na krilih njegovega uspeha ustanovil korporacijo General Motors.
Ustanovitev koncerna je pomenila mešanje novih znanj. V novoustanovljeno dirkaško ekipo znamke Buick je vstopil ustanovitelj znamke Chevrolet Louis Chevrolet, znamko Buick, ki je bila kar nekaj let gonilna sila celotnega koncerna, pa je po letu 1910, ko je moral Durant zaradi prezadolženosti koncerna (vanj je v zgolj dveh letih privabil več kot 30 avtomobilskih znamk!) odstopiti, v svoje roke prevzel Walter Chrysler, ustanovitelj znamke Chrysler, in jo vodil 10 let.
Na začetku smo zapisali, da Buicka danes v Evropi ne vidimo več, kar sicer drži. A v preteklosti se je Buick razširil tudi na staro celino. Da bi dokazali kakovost svojih prestižnih avtomobilov, je vodstvo tovarne leta 1925 enega izmed avtomobilov poslalo na pot okrog sveta, med drugim v Veliko Britanijo, Francijo, na Bližnji vzhod, v Indijo ter ne nazadnje še v Avstralijo. Temu je nato sledila tudi proizvodnja, Buickove avtomobile pa so do začetka druge svetovne vojne sestavljali tudi v Španiji, Belgiji in pa Veliki Britaniji.
Brez težav tudi med vojno
Druge svetovne vojne pa Buick skorajda ne bi doživel. Kot prestižna znamka se je namreč po zlomu borze znašel v velikih težavah in na robu propada. A prav to obdobje je naposled prineslo nekaj najlegendarnejših modelov v floti znamke, med drugim modele Roadmaster, Special in Super. Zanje je v največji meri odgovoren takratni glavni GM-ov oblikovalec, sicer pa voznik vozil znamke Cadillac, Harley Earl, proizvodnja pa je med letoma 1933 in 1936 zrasla s 40 tisoč na kar 200 tisoč vozil letno.
Medvojno obdobje je Buick, tako kot večina avtomobilskih znamk, zadostoval potrebam vojske po letalskih motorjih, tankih, podjetje pa je proizvajalo tudi reševalna vozila za potrebe Rdečega križa. Njihove komponente so bile skoraj povsod, zato je Buick konec vojne dočakal pokončno, povojno obdobje pa velja za enega od najuspešnejših v zgodovini znamke. Proizvodnja je namreč že leta 1950 dosegla 500.000, leta 1955 pa 750.000 vozil. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Roadmaster Riviera že leta 1949 dobila prvo trdno premično streho.
Prihajajoča desetletja so bila za znamko turbulentna, vzponi in padci pa nekaj popolnoma vsakdanjega. Po eni strani je tako model Riviera dobil vzdevek 'ameriški Ferrari', po drugi pa je proizvodnja med letoma 1959 in 1975 nihala od 250.000 do 821.165 in nazaj do manj kot 500 tisoč vozil na leto ter nato do rekorda prek milijon prodanih vozil v letu 1984. Podjetju se je tako uspelo ubraniti naftne krize, zasluge za topa gredo številnim inovacijam, med katerimi je bil v ospredju lahki šestvaljni motor, ki je veljal za enega od najgospodarnejših tistega časa. Ne nazadnje je 3,8-litrski V6 motor s turbo puhalom gostoval pod pokrovom enega izmed najbolj zaželenih in najhitrejših Buickov vseh časov, Regala GNX iz leta 1987. Lej 547 vozil je bilo izdelanih, avtomobil pa je že tistega leta dosegel 100 kilometrov na uro v vsega šestih sekundah.
Zadnje desetletje prejšnjega tisočletja je Buick preživel v nebesih in nekoliko na krilih stare slave, kar pa se je po letu 2000 končalo. A znamka ni zamrla. Buick je preživel tudi gospodarsko krizo leta 2008, in čeprav ima danes znamka kar nekaj avtomobilov enakih tistim, ki jih pri nas poznamo pod nekdaj GM-ovo blagovno znamko Opel, napoved širitve na Kitajsko daje slutiti, da pri Buicku še niso rekli zadnje besede.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja