Romunsko avtomobilsko podjetje je kot mnogo drugih na tem področju nastalo v socializmu in komunizmu in kmalu bi lahko z njimi delilo tudi končno usodo. A splet naključij je hotel, da znamka preživi in postane večja kot kdaj prej.
Romunija, šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Tako kot celotna Vzhodna Evropa je tudi ta država ob Črnem morju 'ujeta' pod železno zaveso, pod vplivom Rusije in pod vodstvom diktatorja Nicolaeja Andruța Ceaușescuja, ki je leta 1965 oblast prevzel iz rok pokojnega Gheorgheja Gheorghiu-Deja, voditelja komunistične partije, katere član je bil tudi sam. Ceaușescu je imel veliko vizijo o prihodnosti države in ena izmed njih je bila ustanovitev lastne avtomobilske znamke, s katero bi omogočil motorizacijo države.
Podobno kot v drugih državah vzhodnega bloka, ne nazadnje tudi v primeru jugoslovanske Zastave, je bila ustanovitev novega avtomobilskega podjetja ena izmed prioritet oblasti, ko je bilo leta 1966 ustanovljeno podjetje Uzina de Autoturisme Pitesti (Tovarna avtomobilov Pitesti) ali UAP. Ime je podjetje dobilo po kraju Pitesti v bližini današnjega Miovenija, kjer je pred natanko 50 leti leta 1968 zrasla nova avtomobilska tovarna.
Trg je velik, konkurence ni
Čeprav je oblast postavila tovarno in ustanovila novo podjetje, pa znanja za razvoj novih avtomobilov v Romuniji ni bilo. In čeprav se na prvi pogled zdi (tisti, ki Dacio poznajo nekoliko dlje, pa vedo, da ni tako), da je Renault z Dacio začel 'sodelovati' šele na prelomu tisočletja, je bil z njo od vsega začetka. Prav z Renaultom se je namreč novoustanovljena avtomobilska znamka dogovorila za sodelovanje ob zagonu proizvodnje. Po prvotnih načrtih naj bi namreč že leta 1968 začeli licenčno proizvodnjo modela Renault 12, ker pa slednji še ni bil pripravljen niti za proizvodnjo v Franciji, so namesto tega v proizvodnjo uvedli Renault 8 in nastal je prvi avtomobil, Dacia 1100.
Model 1100 je bil vsekakor dober začetek, čeprav proizvodne številke z globalnega vidika niso bile pretirano visoke. V štirih letih proizvodnje je bilo namreč izdelanih 37.546 vozil, ki pa so večinoma ostali znotraj meja Romunije. Hkrati se je po zgledu dirkaških različic Renaulta 8 tudi v Romuniji odvijala proizvodnja športnih izvedb modela 1100 z oznako S, a so bila ta vozila rezervirana za policijo in reli dirkače.
Leta 1973, ko se je proizvodnja modela 1100 naposled končala, so iz proizvodnih hal začeli voziti prvi primerki tako želenih licenčnih Renaultov 12 z oznako 1300. Pričakovanja so bila visoka, rezultati pa tudi. Model 1300 je postal eden od najprepoznavnejših avtomobilov z logotipom Dacie na pokrovu motorja. V izvedbi 1301 Super Lux, ki je bil predstavljen leta 1974 in izdelan za potrebe komunistične partije Nomenklatura, je bil namreč opremljen z radijskim sprejemnikom, ogrevanim zadnjim steklom in vzvratnimi ogledali na obeh straneh. Oblast si je pozneje omislila model 2000, sicer licenčno izdelanega Renaulta 20, ki pa je bil izdelan v zelo omejeni količini.
1300 je znak za uspeh in počasen, a boleč padec
Model 1300 in poznejše izvedenke, kot so Dacia 1310, Dacia 1410 ter poltovornjak 1304, so v Romuniji postali hit. Vanje sta bila namreč vgrajena petstopenjski menjalnik in električni pomik stekel, podjetje pa je bilo o njih celo tako prepričano, da je začelo vozila z imenom Denem izvažati celo v Kanado in Veliko Britanijo, a uspeha na zahodnih, bolj razvitih trgih ni bilo.
Vse večja kriza v državi, zapostavljanje avtomobilske industrije in posledično ustavitev kakršnegakoli omembe vrednega razvoja pa je začelo puščati posledice. Novih modelov z izjemo Nove in Liberte ni bilo, kakovost izdelave je padla in le zahvaljujoč modeloma 1304 in 1309 – poltovornjakoma z enojno in dvojno kabino, ki sta bila izredno priljubljena na Kitajskem – se je znamka obdržala na gladini vse do konca stoletja.
Čeprav je Renault na začetku 80. let prekinil sodelovanje z Dacio, Francozi na Romune nikakor niso pozabili. Po neuspešnem poskusu nakupa češke Škode je namreč Renault leta 1999 za borih 50 milijonov ameriških dolarjev kupil 51-odstotni delež Dacie in takoj začel korenito preobrazbo podobe podjetja. Cilj je bil en sam – izdelati globalno zanimiv in cenovno dostopen avtomobil. Rezultat je sledil pet let in več sto milijonov evrov pozneje: leta 2004 je na ceste zapeljala Dacia Logan. Z začetno ceno 5.000 evrov je osvojil trge centralne in vzhodne Evrope ter Rusije, pozneje pa se je – tudi pod Renaultovo značko – razširil po vsem svetu. Zgolj v prvem letu je našel okoli 40.000 kupcev, večino med domačimi vozniki.
Model Logan je pozneje dobil še karavansko različico, na njegovi osnovi pa je nastal model Sandero, sledili pa so še številni drugi avtomobili in modeli. Vsi avtomobili so na manj zahtevnih trgih naleteli na odličen odziv in postali prepoznavni po svoji preprostosti in vzdržljivosti, s tem pa tlakovali pot novim modelom, naposled športnemu terencu Dacia Duster, ki je naposled postal paradni konj znamke.
Danes je Dacia po zaslugi Renaulta najbolj znano podjetje v Romuniji, ki poskrbi za približno 3,5 odstotka državnega BDP-ja in 7,5 odstotka celotnega izvoza. Zgolj od predstavitve modela Logan pred 14 leti je Dacia izdelala okoli štiri milijone novih vozil, za kar od leta 2012 skrbi nova tovarna v maroškem mestu Tangier, in nič kaj ne kaže na to, da bi se njena rast v bližnji prihodnosti ustavila.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja