Zgodovina: Honda – ko so trud, talent in vztrajnost bogato nagrajeni

5. 4. 2018 | Jure Šujica
Deli

Kdo bi si mislil, da lahko podjetje v zgolj dobrega pol stoletja proizvodnje pusti tako opazen vtis v avtomobilskem svetu? Hondi je to uspelo in po zaslugi najrazličnejših inovacij ima brez dvoma ene izmed najbolj zvestih privržencev. A pot do tega je bila vse prej kot lahka.

Da bo Soichiro Honda proizvajal avtomobile, seveda ni mogel vedeti nihče, pa vendar je usoda že zelo zgodaj pokazala, da bo tako. Najstarejši otrok Giheija in Mike Honde se je nad štirikolesniki navdušil že v ranem otroštvu, ko je v mestu Tenryu (takrat še vas Komyo) zagledal svoj prvi avtomobil. Čeprav je prihajal iz skromne družine, kjer sta bila red in vzgoja na prvem mestu, je bil Soichiro precej samosvoj, kar je dokazal po koncu osnovne šole, ko je namesto nadaljnjega izobraževanja sprejel odločitev in se zaposlil v avtomobilski delavnici Tokyo Art Shokai.

Čeprav kot vajenec brez pretirane izobrazbe leta 1922 ni prejemal ravno velike plače, je mladi Honda svoje delo rad opravljal. Voljo do dela je združeval z novimi idejami ter občutkom za stroje, zato je nanj hitro postal pozoren lastnik delavnice Yuzo Sakakibara. Ta je nadobudnega mladeniča hitro začel učiti novih znanj tako na področju avtomehanike kakor tudi odnosa do strank. Sakakibara je tako postal tudi eden izmed najpomembnejših ljudi na poti Honde do imperija, ki ga je osnoval.

Hkrati s prihodom Honde v delavnico Tokyo Art Shokai se je Sakakibara začel zanimati za motošport, tako doma kot tudi v Evropi in ZDA. Leta 1923 je podjetje pod njegovim vodstvom in nekaterih drugih vajencev, med njimi je seveda bil tudi Honda, začelo izdelavo športnih avtomobilov. Vanje so na začetku vgrajevali najrazličnejše ameriške motorje, tako iz avtomobilov kot tudi letal.

Osamosvojitev – a ne popolna

Ko je Honda naposled leta 1928 dopolnil 21 let, se je vajeniška doba končala, trud pa se je obrestoval. Soichiro je bil namreč edini izmed vajencev pri Sakakibari, ki je prejel potrdilo o opravljenem vajeništvu, zato je v mestu Hamamatsu odprl podružnico zgoraj omenjenega podjetja, v katerem sta se še močneje pokazali njegova nadarjenost in inovatorska žilica.

Sčasoma pa mlademu inovatorju 'zgolj' lastna delavnica pod okriljem podjetja Tokyo Art Shokai ni več zadostovala. Vse bolj se je želel usmeriti v proizvodnjo, za začetek v izdelavo batnih obročkov, čemur pa so odločno nasprotovali investitorji. A namesto da bi se vdal v usodo, se je Honda obrnil na prijatelja po imenu Kato Shichirō, s katerim sta leta 1937 skupaj odprla novo tovarno, hkrati pa še raziskovalni center za batne obročke, kjer je delal ponoči, medtem ko je čez dan še vedno popravljal avtomobile v stari delavnici. To je nato vodil še dve leti, preden jo je predal v roke svojim vajencem, sam pa je postal novi predsednik podjetja Tokai Seiki.

Velik udarec pa je sledil kaj kmalu, saj je z vstopom Japonske v vojno novo podjetje prevzelo vojaško ministrstvo, od katerega je 40-odstotni delež leta 1942 odkupila Toyota, ki je Hondo razrešila z mesta predsednika. Ta je nato dve leti pozneje, ko je tovarna postala žrtev ameriškega letalskega napada, Toyoti prodal še preostanek podjetja, sam pa začel snovati novo družbo za proizvodnjo motornih koles, Honda Technical Research Institute, iz katerega je nato leta 1949 nastala Honda Motor.

Proizvodnja motorjev naposled le steče

Prvi korak k proizvodnji lastnih vozil je bil torej storjen in bil je zelo uspešen. Podjetje je namreč od ustanovitve vseskozi raslo in postajalo vse pomembnejši, sčasoma pa celo največji proizvajalec motornih koles na svetu. Soichiru pa to ni zadostovalo. Kot avtomobilski mehanik in inženir je namreč želel začeti proizvodnjo avtomobilov, kar mu je leta 1963 z modeloma T360 in S500 naposled tudi uspelo.

Glede na to, da je Honda v svet avtomobilizma vstopila relativno pozno – Toyota in Nissan sta proizvodnjo osebnih in tovornih vozil začela še pred drugo svetovno vojno – je morala za uspešen preboj na trg predstavitvi nekaj novega. V nasprotju s konkurenco so se zato že na začetku odločili in svoje avtomobile začeli opremljati s pogonom na sprednji kolesni par, ki na eni strani potrebuje manj prostora pod avtomobilom, po drugi pa je nekoliko bolj 'prijazen' do voznika in njegovih napak.

Civic vpiše Hondo v zgodovino

Honda se je s proizvodnjo tako imenovanih 'kei-carjev' uveljavila na domačem trgu, saj so nastajali tako v več karoserijskih različicah (kabriolet, lahki dostavnik in kombi), konec desetletja pa je podjetje predstavilo celo prvo pravo limuzino, model 1300, pri čemer oznaka hkrati podaja prostornino motorja. A pravi preboj je sledil leta 1972, ko je na trg zapeljala prva generacija modela Civic. Priljubljena kombilimuzina je sprva nastajala na Japonskem in v ZDA, šele leta 1990 je prišla tudi v Evropo. Danes Civic velja za kombilimuzino z drugim najdaljšim stažem v proizvodnji katerekoli japonske znamke. Pred njo se tako uvršča le Toyota Corolla.

Tako v Sloveniji kot tudi drugje v Evropi se Honda še zdaleč ne uvršča med najpriljubljenejše znamke. Navsezadnje je krivec za to tudi kratka modelna paleta, ki pri nas šteje le štiri modele. Vseeno pa je v svoji kratki, 55-letni zgodovini s športnimi različicami modelov Civic, CRX, Accord, enoprostorskim Jazzom in ne nazadnje enim izmed prvih športnih terencev na svetu, modelom CR-V, v avtomobilskem svetu pustila velik pečat.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"