Zaradi posebne zasnove vleče vzporednice tako s štirikolesniki kakor tudi motocikli in avtomobili. Karakterno je medtem povsem samosvoj.
Izraz križanec je danes v avtomobilski industriji že povsem uveljavljen. Z njim označujemo osebna vozila, ki se v obliki in po oddaljenosti od tal zgledujejo po terenskih avtomobilih, a jim na področju zmogljivosti nikakor ne sledijo. Pred kratkim pa sem ugotovil, da izraz 'križanec' uporabljamo narobe in da bi se veliko bolje podal nekemu drugemu tipu vozil, vozilu, kakršen je Can-Am Ryker. Povezavo s terenskimi vozili na tem mestu lahko kar odmislimo.
Can-Am Ryker je (očitno) trikolesnik. A to ne takšne sorte, kakršnih smo vajeni že desetletja in so narejeni na osnovi Volkswagnovega Hrošča. Na zadku ima namreč zgolj eno pnevmatiko, na njem sedimo nekako tako kot na kakšnem 'čoperju' (pokončne drže bo izredno vesel vaš hrbet), pred motorističnim krmilom pa je nato par koles, po eno na vsaki strani. Zanj je potrebno vozniško dovoljenje B-kategorije, torej dovoljenje za osebni avtomobil. Test Rykerja je zato posledično narejen skozi oči avtomobilista – ki pa se že lep čas spogleduje z idejo o opravljanju izpita za motor.
Namen Rykerja je en, zgolj in izključno zabava. O praktičnosti tukaj govora ni. Prostora je v osnovi dovolj le za enega, je pa mogoče namestiti tudi dodaten sedež; za več praktičnosti se je treba ozreti po modelu Spyder, ki je tudi sicer namenjen precej daljšim potovanjem in zato opremljen z bogato dodatno opremo in celo vetrobranom. Ryker tega nima. Prav tako nima ravno veliko mest za shranjevanje. Sedemlitrski predal pred krmilom je tako namenjen le dokumentom, pollitrski plastenki pijače in dežnemu kombinezonu. Več od tega nam na testu vanj ni uspelo spraviti, vendar pa po tem nismo niti čutili nikakršne potrebe.
Da Ryker ni primeren za daljša potovanja po avtocesti, kjer se ves čas voziš tam med 120 in 130 km/h, se je izkazalo tudi med vožnjo. Ob odsotnosti kakršnekoli zaščite proti vetru so daljši izleti na avtocesto ali pa več ur vožnje brez predaha utrujajoči. Vožnja sama sicer sprva terja nekaj privajanja. Samosvoja zasnova z dvema kolesoma bo tistim, ki se s tovrstnim tipom vozila še niso srečali, na začetku morda povzročala nekaj težav. Zaradi dveh koles na sprednjem robu vozila, vpetih s pomočjo dvojnih vilic, je krmiljenje povsem drugačno kot pri motociklu ali avtomobilu, nekaj privajanja pa zahtevata tudi ročica plina in stopalka zavore na desni strani, ki skrbi za zaustavljanje vseh treh koles.
Testnik je bil opremljen z najmočnejšim, 90-kubičnim Rotaxovim trivaljnikom z močjo 61 'konjev' oziroma 81 konjev, ki z 285 kilogrami suhe teže in še dodatnimi sto kilogrami, kolikor tehtajo voznik ter vse tekočine, opravi brez težav. Še več, v umirjenem mestnem prometu je tudi po zaslugi odličnega brezstopenjskega menjalnika še preveč poskočen in hitro postane jasno, da so njegov domači teren zavite ceste. Še posebej vesel pa bo takšnih, na katerih je bil asfalt položen vsaj v zadnjem desetletju. Čeprav je bil testni primerek opremljen s paketom opreme rally edition in bi vsaj po imenu pričakovali nasprotno, mu blaženje cestnih grbin in lukenj zaradi čvrstega vzmetenja ni šlo najbolje od rok. A strah pred izgubo nadzora je kljub temu odveč, bogat nabor elektronskih pomagal vozniku pomaga rešiti tudi kakšno večjo napako.
Za konec je treba omeniti še eno lastnost Rykerja: pozornost. To bo namreč pritegnil še precej bolj kot katerikoli italijanski športnik s ceno sto in več evrskih tisočakov in skozi celotno obdobje testiranja skoraj nismo opazili posameznika, ki se ne bi ozrl za njim, poleg tega pa ga je večina izmed njih pospremila z velikim nasmeškom na obrazu.
Jasno je, da je Ryker vozilo, ki cilja na izredno ozek segment kupcev. To daje ne nazadnje vedeti tudi s svojo ceno, saj osnovna različica s 600-kubičnim pogonskim sklopom stane dobrih 8.000 evrov, najdražja različica Rally edition z 900-kubičnim motorjem pa se medtem povsem približa 12.800 evrom. A kdor si ga bo privoščil, bo najverjetneje zelo dobro vedel, zakaj ga je vzel, in dvomimo, da bo s kupljenim razočaran.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja