Je VW Atlas nemška klasika za Ameriko?

Tako kot smo si ljudje različni, so si med seboj različni tudi avtomobili. Pa tu ne mislim na obliko ali moč motorja, temveč celostni nastop. Če je ta dober, je pač dober, ne glede na model.

 

Je VW Atlas nemška klasika za Ameriko? (foto: Sebastjan Plevnjak) Sebastjan Plevnjak
23. 11. 2018

Za Volkswagnom so težka leta. Predvsem onkraj luže. Tudi zato je nastal Atlas, kot obliž na rane in napoved boljše prihodnosti. A sprememba ni drastična, je pač v slogu nemške ustvarjalnosti. Čeprav je bila Volkswagnova študija CrossBlue precej dramatična, je Atlas drugačen. Lahko bi rekli spodoben, čistokrven Volkswagen. Za ameriška tla se zdi celo preveč spodoben, nekako ne izstopajoč. Celo manj, kot bi si zaslužil. Zdi se, kot da ve, da je dober, pa tega sploh noče pokazati. A pod črto mu tega niti ni treba.

Ta občutek sem dobil takoj, ko sem v vročem Los Angelesu sedel vanj. Čeprav odet v črno barvo, ki so jo dopolnjevala še črna 20-palčna aluminijasta platišča, se je njegova notranjost v hipu shladila, ne da bi pri tem zbolel za pljučnico, ker bi mi zrak pihal iz vseh mogočih rež. Ne, tudi Atlas je Volkswagen, kjer se ve, na katerem mestu je to in zakaj je tam. Pravzaprav sem dobil občutek, kot da je led, ki si ga da igralec na boleče mesto po odigrani tekmi. Takoj sem se počutil domače, takoj sem vedel, kje je kakšen gumb in seveda zakaj je tam. Tudi vožnja z Atlasom je lahkotna. Čeprav je pod motornim pokrovom predel 3,6-litrski šestvaljnik, ki je ponujal 276 'konjev', avta ni razganjalo od moči. Ni pa bil niti podhranjen. Lahko bi rekel, da je za nezahteven ameriški trg oziroma predvsem za njihove stroge hitrostne omejitve moči še preveč, a ta dežela je pač narejena tako, da imajo raje več kot premalo. Za kar se v nekaterih primerih celo strinjam.

Jasno pa k prijetni vožnji dodajo svoje še štirikolesni pogon 4Motion, ki ga, roko na srce, v vroči Kaliforniji večino časa ne potrebuješ, vendar pa je zelo dobrodošel, ko se nenadoma ulije in poplavi razgrete ceste. Če vemo, da je razbeljen asfalt v večini primerov zelo gladek, poleg tega pa skoraj vedno posut s prahom, si lahko predstavljate, kakšna podlaga je to, ko jo zmoči hud naliv – ne vem, če kaj dosti boljša od naših poledenelih cest. Če se vam zdi, da pretiravam, naj povem le to, da pred nevihto celo po radijskih sprejemnikih opozarjajo na nevarnost spolzke ceste, in če tamkajšnji ljudje nimajo dobrih gum, jim celo odsvetujejo vožnjo.

Druga dobrina, ki jo je Atlas ponujal, pa je bil seveda osemstopenjski samodejni menjalnik. Američani so se čisto spodobno desetletja vozili s štiristopenjskimi, morda petstopenjskimi samodejnimi menjalniki. V zadnjih letih se je zgodil preporod in zdaj se prestave množijo. A še vedno velja – potrebna je dobra prva prestava, da z avtom v vseh mogočih razmerah spelješ, nekaj vmes za mestno vožnjo in dolga zadnja prestava, ki na brezkončnih avtocestah skrbi za ugodno porabo goriva. Tu ugodno ni nujno tudi najnižje, saj je gorivo skoraj štirikrat cenejše kot pri nas. Kar seveda pomeni, če avto porabi kak liter več ali dva, se za to vsaj večina ne vznemirja kaj dosti. Tudi sam se nisem, črpalke so v mestih pogostejše kot pri nas in v ponavljajočem vrstnem redu točenja goriva se s ceno sploh ne obremenjuješ.

Kot že omenjeno, je tudi Atlas v notranjosti pravi Volkswagen. Tu Nemci z oblikovanjem ne odstopajo kaj dosti od našega, evropskega oblikovanja. Morda so materiali malce drugačni, bolj kot lepota je pomembna vzdržljivost. Ergonomija je enako spodobna, posledično pa je počutje na zadovoljivi ravni. In to je pravzaprav vse, kar povprečen Američan potrebuje. In kar potrebuje povprečen Evropejec onkraj luže. Mirnost in zadovoljstvo, da si na tujem, pa vendarle v nečem domačem.


 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri