Avtomobili znamke Jeep so že zaradi imena nekaj posebnega, ko pa govorimo o Wranglerju, se za nekatere svet ustavi. In to zasluženo. Malo je avtomobilov s tako bogato zgodovino, še manj jih je tako zelo dobrih na svojem področju.
Jeep Wrangler se je nekako 'zgodil' daljnega leta 1941, ko je takratna ameriška vojska iskala avto za svoje potrebe. Želeli so zanesljiv avto s štirikolesnim pogonom in prostorom za štiri osebe. Pa se je rodil Willys, predhodnik Wranglerja. A takrat si nihče še ni predstavljal, da bi takšno vozilo izdelovali tudi za javno rabo. Vendar so po koncu druge svetovne vojne vojaki in vsi tisti, ki so bili v stiku s takratnim Willysom, iskali podobne rešitve, se vozili z vojaškimi avtomobili in jih že takrat predelovali. Tudi zato se je rodil družinsko uporaben Willys Wagon, s katerim se je nato začela zgodba o uspehu. Prvi Jeep Wrangler z oznako YJ je na ceste prišel leta 1986. Po devetih letih ga je zamenjal Wrangler TJ, ki je vztrajal deset let, ko ga je zamenjal Wrangler JK. Zdaj, po 12 letih, je čas za novega Wranglerja, ki so mu dodelili tovarniško oznako JL. In če še vseeno mislite, da je Wrangler precej nišni avtomobil – do zdaj se je zanj, skupaj z njegovimi nasledniki, odločilo že več kot pet milijonov kupcev.
Novinec prinaša precej svežo podobo, ki pa jo dopolnjujejo številni detajli iz preteklosti. Izstopajo sprednja maska s sedmimi prečkami, okrogle luči (ki so lahko popolnoma diodne), velika kolesa in še večji blatniki. Wrangler je še vedno grajen z mislijo, da si ga lastniki želijo dodelati, predelati ali mu pač dodati nekaj svojega. Tudi zato je že zdaj na voljo več kot 180 različnih originalnih dodatkov, za katere skrbi znamka Mopar.
A že serijskega, brez dodatkov, lahko kupec uporablja na več načinov. Ob tem, da lahko odstrani tako trdo kot mehko streho, so se pri Jeepu še posebej potrudili z vrati. Tudi ta so, jasno, odstranljiva, le da so jih zdaj tudi izdelali tako, da jih je lažje odstraniti in še lažje prenašati. Tako je notranja kljuka, ki se uporablja za zapiranje vrat, narejena tako, da je v primeru, ko odstranimo vrata, namenjena tudi prenašanju, saj je obdelana tudi na spodnji strani. Še bolj dobrodošlo je, da so v prtljažnik namestili posebne utore, kamor pospravimo vijake vrat.
Novi Wrangler bo, kot je že v navadi, na voljo s krajšo medosno razdaljo in parom vrat ter z daljšo medosno razdaljo in štirimi vrati. Tudi opreme so že znane, Sport, Sahara in terenska Rubicon.
Seveda je novi Wrangler popolnoma nov tudi v notranjosti. Materiali so novi, prijetnejši na otip, prav tako trajnejši. Pravzaprav ni Wrangler nič več špartansko opremljen avto, ampak se človek v njem počuti čisto spodobno. Temeljito je dodelan sistem Uconnect, ki zdaj ponuja Apple CarPlay in Android Auto, kupci pa lahko izbirajo tudi med pet-, sedem-, ali 8,4-palčnimi osrednjimi zasloni. Ti so seveda občutljivi za dotik, a so navidezne tipke dovolj velike, da je z njimi dokaj enostavno ravnati tudi med vožnjo.
Slednja je še vedno bistvo avtomobila. Novinec bo na voljo z 2,2-litrskim turbodizelskim ali dvolitrskim bencinskim motorjem. Tam, kjer prisegajo na večje agregate, zunaj Evrope in na Bližnjem vzhodu, bo na voljo večji 3,6-litrski šestvaljnik. Testnim vožnjam je bil namenjen dizelski agregat, ki ponuja okroglih 200 'konj'. Za vsakdanjo rabo seveda več kot dovolj, v Wranglerju pa je to malo drugače. Mogoče bi bil kdo celo zgrožen, ko bi pogledal tehnične podatke in denimo največjo hitrost – 180 kilometrov na uro in v različici Rubicon samo 160 kilometrov na uro. A Wranglerjevo bistvo je terenska vožnja. V okolici Red Bull Ringa smo se o tem tudi prepričali. Izjemen naravni poligon (ki je seveda v zasebni lasti) ponuja terensko doživetje, kot se šika. Ne pomnim, da bi se kdaj po poligonu vozil več kot uro, pa po pričevanju tistih, ki zanj skrbijo, nismo obdelali niti polovice. Izjemni vzponi, strašljivi spusti, podlaga pa grozeče blatna ali strašljivo skalnata. A za Wranglerja mala malica. Jasno, tudi zaradi podvozja in pogona. Štirikolesni pogon je na voljo v dveh izvedbah, Command-Trac in Rock-Track. Prvi za osnovne različice, drugi za terensko Rubicon. Če naštejemo zgolj štirikolesni pogon, ki je lahko stalni, z reduktorjem na zadnji ali vsa štiri kolesa, posebne osi, posebne diferenciale in celo možnost omejitve nihanja sprednje osi, je jasno, da je Wrangler rojeni plezalec.
Že osnovna različica (mi smo preizkušali Saharo) je s terenom opravila brez težav, Rubicon pa je poglavje zase. Izdatno okrepljeno podvozje, kjer kar med vožnjo zaklepamo sprednjo ali zadnjo os, ter seveda velike terenske gume so mokre sanje vsakega ljubitelja terenske vožnje. Avto zleze tja, kamo človek peš zagotovo ne bi. Predvsem pa tja, kamor si človek sploh ne bi mislil, da je z avtom mogoče. Ob tem pa je mene (ki nisem privrženec tako ekstremnih voženj) presenetilo, da sem med enourno ekstremno terensko vožnjo le enkrat podrsal s trebuhom po neutrjeni podlagi. Ni kaj, tale Wrangler je res gosenica, če ne že kar kobilica!
Seveda pa se vsi z njim ne bodo vozili po ekstremnem terenu. Marsikdo si ga kupi zgolj zato, ker mu je všeč. Tudi zato je novi Wrangler lahko opremljen z lepim številom varnostno-asistenčnih sistemov, ki med drugim vključujejo tudi opozorilnik na avto v mrtvem kotu, opozarjanje na vozila zadaj pri vzvratni vožnji, izboljšano zadnjo kamero ter navsezadnje izboljšan stabilnostni sistem ESC.
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel