Vozili smo Fička z vgrajenim električnim motorjem. Predelal jo je dijak Tehniškega šolskega centra v Škofji Loki.
Novička o tem, da v vasici na Gorenjskem nastaja električni Fičko, je na naši spletni strani pritegnila veliko pozornosti, zato sem avtorja prijazno povprašal, če bi belo strelo posodil za en krog. In tako sem bil danes eden izmed prvih Zemljanov, ki je zapeljal Zastavo 750 na električni pogon. Po informacijah Domna Oblaka naj bi bil to prvi električni Fičko.
»Fička je pred leti kupil oče, nato sem se pred petimi leti odločil, da ga bom obnovil. Ker je bilo v tem času pomembno vse drugo, je avto obstal pod kozolcem. Nato pa je padla ideja, da ga bom za četrti predmet na koncu srednješolskega programa za mehanike predelal v električni avtomobil in rezultat je avtomobil, ki ga zdaj uporabljam skoraj vsak dan,« je povedal Domen, na vprašanje o tem, koliko ur je zapravil za obnovo in predelavo pa ni znal odgovoriti. »Ne vem točno. Pol leta sem delal, kolikor mi je dopuščal čas. Velikokrat tudi po cele dneve.«
Sklopko lahko takoj sprostiš
O Fičku ne bom izgubljal besed. Da je za današnje razmere notranjost precej klavstrofobična, verjetno že veste. Ne veste pa, kako ga je peljati z električnim motorjem v zadku. Preprosto! Kontaktni ključ se obrne povsem enako, kot pri navadnem. Nato sledi stisk sklopke in prestavljanje v drugo prestavo. »Prva je namreč prekratka in se uporablja le na strmih klancih,« pove Domen. Nato pa sklopko lahko spustite in avto ne bo šel nikamor, niti ne bo 'crknil'. Pritisnete na plin in, juhu, zadeva se v tišini premakne. No, v čisti tišini, tako kot na primer kakšen hibridni Lexus, vendarle ne, saj se v kabino dobro sliši hrup prenosa moči. Izkušnja je sila zanimiva, saj mi je postalo jasno, da značilni Fičkov zvok ne prihaja le iz agregata, ampak tudi iz šumov menjalnika, osi, vrtenja koles … Zvočna izolacija pač je, kakršna je. Oziroma: kakršne ni.
Dovolj bi bile tri prestave
Električni Fičko pospešuje dosti bolje od Zastave 750 (vem, ker ima enega v garaži oče), predvsem pa omogoča več lenarjenja pri prestavljanju. Povsem dovolj bi bile le tri prestave.
Prav velikih hitrosti med vasicami na obronku Jelovice nisva dosegala, je pa Domen dejal, da ga je prav danes pognal do hitrosti 120 km/h. Še bolj zanimiv je podatek, da polnjenje traja komaj tri ure in to ob več kot zadovoljivem dosegu – preko 100 kilometrov. "Za to je kriva predvsem velikost oziroma majhnost Fička in nizka teža," je povedal Andrej Pečjak, dijakov mentor v Inštitutu Metron.
Ob vnovičnem začudenju, koliko nenavadnih zvokov prihaja iz podvozja, eFička parkiram in ključe vrnem lastniku, ki si oddahne, ker lepotca nisem zvrnil v jarek.
Domen, čestitke za izvedbo zanimivega projekta in še veliko veselja v vožnji in pri snovanju novih idej!
besedilo, foto in video: Matevž Hribar
Video:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja