Vozili smo: Toyota GT86

Najpomembnejša: kaže, da tudi stare vrednote glede športnih avtomobilov še veljajo. Da ni pomembno, kako hitro, ampak kako!

Vozili smo: Toyota GT86 (foto: Vinko Kernc) Vinko Kernc
20. 6. 2012

Zgodba o Toyoti GT86 je zgodba o čustvih. Pa ne tistih iz filmov s Humphreyjem Bogartom, Caryjem Grantom ali Clarkom Gablom, ampak – če že gledamo filmsko – iz filmov s Stevom McQueenom ali Ayrtonom Senno.

GT86 je nastal za tiste, ki ne gledajo v tehnične podatke o zmogljivostih in jih primerjajo. Za tiste, ki želijo uživati za volanom in ki se radi peljejo športno. Takšnih avtomobilov je vse manj. Ljudi pa tudi.

V Toyoti GT86 je tehnika, ki jo s papirja bolj ali manj že dobro poznamo, a je pri njej skoraj vse nekoliko drugače. Vse je usmerjeno v športnost, začenši z bokserskim motorjem z nizkim težiščem, ki je nagnjen nazaj, da je masna porazdelitev najboljša.

Zanjo so ugotovili, da mora za najlepšo vozno dinamiko znašati natanko 53 : 47, izraženo v odstotkih razdelitve mase med prednjo in zadnjo premo. In temu je prirejena celotna mehanika, vključno z nazaj obrnjenim trikotnim vodilom prednje preme – da je lahko zaradi tega motor nameščen nekoliko bolj proti središču vozila.

Nazaj h koreninam, pravijo. To se izraža tako v videzu zunanjosti (bočna okenska obroba, denimo, je skoraj enaka tisti od čudovite Toyote 2000GT iz leta 1967) kot v tehniki. Zato motor nima prisilnega polnjenja, da izrazi stare športne vrednote z visokimi vrtljaji (z veseljem se zavrti do prekinjevalnika pri skoraj 7.500 vrtljajih v minuti) in iz tega izhajajoč s krasnim zvokom, zato je celotna tehnika zasnovana v prvi vrsti z mislijo na majhno maso, zato so kolesa zadaj prečno (a posamično) vodena in zato so gume natanko takšne, kot jih vidite na Priusih.

In od vse sodobne elektronike, ki jo poznajo tudi pri Toyoti, so uporabili le najnujnejše: tisto, ki krmili pogon, in tisto, ki skrbi za varnost – stabilizacijski VSC, ki pri GT86 nima le možnosti popolnega izklopa, ampak tudi športni program, ki dovoljuje nekaj več oddrsavanja pogonskih koles.

To sta, jasno, zadnji kolesi. Prvinski športni avtomobil takšen mora biti. Pravijo, da je GT86 uživaški športni kupe, zato smo ga preizkusili na lepih zavitih cestah, ki kličejo po športni vožnji, in po dirkališču, kjer zlahka preizkusiš skrajnosti mehanike.

Da bi izpolnili predpise o trušču, so ga zunaj lepo ukrotili, v kokpit pa so speljali nekaj sesalnih šumov, da je uživaško že samo poslušanje naraščanja motornih vrtljajev. Da bi bila vožnja uživaška od A do Ž, je volan, sicer električno servoojačen, natančen, neposreden in športno trd. Zato je tudi menjalnik takšen: s precej upora pri pretikanju, a s kratkimi in natančnimi gibi. In zato sta tudi sedeža čvrsta in s prav tako čvrsto bočno oporo, da je telo v ovinkih vselej na mestu.

Zdaj pa si predstavljajte. Polno pospeševanje s tretjo prestavo iz boksov do prvega ovinka, močno zaviranje, oster ovinek v desno, spet poln plin, znova v desno, a le z na kratko odvzetim plinom, poln plin, četrta, peta, močno zaviranje, četrta, tretja, druga, ostro levo in navzgor, poln plin ... Motor poje simfonijo srednjih in visokih frekvenc in vsa mehanika v vsakem trenutku nadzirljivo in predvidljivo uboga. GT86 v skoraj vseh ovinkih dokazuje nevtralnost lege na cesti, le na enem rahlo sili prek prednjih koles, na drugem pa zadek le toliko oddrsava, da s tem pomaga krmiliti v ovinek.

Vsakokratna vožnja skozi bokse in ohlajevalni vsak četrti krog dokazujejo, da GT86 ni dirkalnik, čeprav pravijo, da lahko v zadek, ko podrete naslonjali zadnjih sedežev, ne postavite dveh torb za golf, ampak tudi štiri kolesa z dirkaškimi gumami. Jasno, raje na stezo kot na igrišče golfa. In vsak lastnik tega kupeja, ki je v tem trenutku s tehničnega stališča brez tekmecev (ekonomisti pa ga uvrščajo k Sciroccu in Ercezeju), bo zagotovo večkrat vsaj pomislil na takšen način zabave, čeprav daje GT86 veliko tega tudi na cesti – krasno namreč vleče že iz nizkih vrtljajev.

Veste, ni tako daleč čas, ko so bili športni avtomobili utrujajoči – predvsem pri vsakdanji vožnji. Danes je povsem drugače in GT86 je zdaj najbrž – vsaj v tem cenovnem razredu – najboljši prvinski športni avtomobil, pri katerem športnost ne ubija udobja in lagodnega življenja v avtomobilu. Že res, da bo vanj treba nizko sedati, se malce bolj na trdo peljati in biti omejen s prostorom za prednjima sedežema. A to velja tudi za marsikateri drug avtomobil, ki sploh ni nujno športen, lahko pa je celo dražji.

To pa je tudi zadnja dobra novica tega zapisa: GT86 bo pri nas stal okoli 31 tisoč evrov. Ni malo, ampak več prvinskega športnega avtomobila za ta denar ne morete dobiti.

Bese­di­lo in foto: Vinko Kernc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri