Zgodba legendarnega dirkalnika, ki nikoli zares ni dirkal, zdaj pa je svoje poslanstvo dobil kot atraktiven cestni avtomobil.
Porsche je, kot smo pred časom že pisali, v zgodovini dirk za 24 ur Le Mansa pustil neizbrisen pečat. Sedemnajst zmag od leta 1970 do danes. A prva je vedno najslajša, zanjo pa je poskrbel dirkaški dvojec Hans Herrmann in Richard Attwood za volanom Porschejevega dirkalnika 917. Enak avtomobil je nato dosežek ponovil še naslednje leto, zato ni nič čudnega, da v zgodovini nemške znamke zavzema prav posebno mesto.
Seveda pa nemška znamka omenjenega avtomobila ni uporabljala zgolj na dirkah v Le Mansu in tako je bilo skupno narejenih več kot 40 dirkalnikov, dva izmed njih pa sta že pred časom zapeljala tudi na ceste. Zdaj se jima je pridružil še tretji.
Skoraj nemogoča in nora se zdi ideja vzeti več kot 40 let star avtomobil in ga leta 2018 predelati ter registrirati za uporabo v cestnem prometu. A prav to je bil že prvotni načrt Monačana Claudia Roddara, ko je leta 2016 kupil enega izmed omenjenih dirkalnikov z zaporedno številko šasije 917-037.
Zgodba omenjenega dirkalnika je brez dvoma zelo zanimiva. Čeprav gre za tovarniški avtomobil, je bil dolga leta nedokončan in tako nikoli ni nastopil na nobeni dirki. Po nekaj letih čakanja v Porschejevem skladišču se je za njegov nakup odločila nemška avtomobilska delavnica Baur, kjer je avtomobil preživel naslednjih nekaj desetletij. Iz pozabe ga je nato rešil neznani ameriški avtomobilski zbiratelj in ga v dokončanje predal podjetju Gunnar Racing z Long Beacha, ki je aprila 2004 poskrbelo za njegovo javno predstavitev.
Kako je torej omenjeni dirkalnik s 600 kilogrami teže in prav toliko 'konji' dobil dovoljenje za prihod na cesto? V veliko pomoč pri tem je bil lastniku pokojni italijanski grof Rossi, ki je prav tak avtomobil s številko šasije 030 legalno priredil za cestno rabo že v zgodnjih 70. letih, kmalu po upokojitvi. Roddara se je zato lotil dela in svoj avtomobil predelal na povsem enak način, kot je to štiri desetletja pred njim storil Rossi.
Dva meseca je Roddara potreboval, preden je rešil vse birokratske podrobnosti, a naposled mu je le uspelo in ceste so postale bogatejše za novo legendo. Največjo verjetnost, da ga boste uzrli, pa boste imeli na cestah Monte Carla med množico najnovejših super športnih avtomobilov, kjer Claudio Roddara živi še zdaj.