Zgodovina: Abarth - italijanski škorpijon s pridihom slovenskega znanja

Legendarno ime je pustilo velik pečat predvsem v reliju, ustanovitelj podjetja pa je nekaj let preživel tudi v Ljubljani.

Zgodovina: Abarth - italijanski škorpijon s pridihom slovenskega znanja (foto: Profimedia) Profimedia
18. 4. 2019

O znamki Abarth smo pred kratkim že pisali. Ne nazadnje italijanska avtomobilska znamka ravno letos praznuje 70 let obstoja, ki pa je skoraj od svojih začetkov pa do danes neizbrisno povezan z relijem in avtomobilsko znamko Fiat. Nekako tako kot znamka Alpine, o kateri smo pred kratkim že pisali. In kdo ali kaj je pravzaprav  Abarth oziroma Carlo Abarth, njen ustanovitelj.

Zanimivo je, da je Carlo Abarth, rojen leta 1908 na Dunaju kot Karl Albero Abarth, pot v avtomobilski svet začel na dveh kolesih. Ena izmed njegovih prvih tehničnih rešitev je bilo to, da je na obod svojega kolesa namestil usnjen pas, in to pri le 11 letih. S tem pasom je nadomestil pnevmatiko, s to predelavo pa je hitro postal najhitrejši med vrstniki. Hkrati je nakazal, kam ga bo vodila življenjska pot. A avtomobili so morali še nekoliko počakati.

Njegov inženirski talent je pri 16 letih opazilo podjetje Degan in tako je prvič odšel v Italijo, kjer je na praksi ostal tri leta, ta čas pa namenil oblikovanju ogrodij za motocikle in kolesa, preden se je nato že čez tri leta vrnil v Avstrijo, kjer se je posvetil pripravi dirkalnih motociklov, nato pa je napredoval sprva v testnega, po bolezni ekipnega kolega pa tudi v tovarniškega dirkača moštva Thun. A žal le za eno dirko. P tem ko je na kvalifikacijah dosegel najhitrejši čas dneva – kar je šlo močno v nos preostanku ekipe – so mu v moštvu za dirko namenili nadomestni dirkalnik, ki pa je sredi dirke odpovedal. Abarth je posumil na sabotažo in po koncu dirke zapustil ekipo.

Popolnoma sam na zmagovito pot

A strast do motorjev kljub razočaranju ni izginila. Še več, Abarth je pot nadaljeval sam na močno modificiranem motociklu britanske izdelave, a z njim kljub temu zmagal na svoji prvi dirki v Salzburgu 29. julija leta 1928, star komaj 20 let. V prihodnjih letih je nato osvojil kar nekaj naslovov evropskega motociklističnega prvaka in z motociklom s prikolico celo uspešno nastopil v dvoboju proti slovitemu vlaku Orient Express na progi med Dunajem in Ostendom. Žal pa se je na eni izmed dirk leta 1939 v Ljubljani hudo ponesrečil in motociklistične kariere je bilo konec.

Ker je poškodba, po kateri je moral okrevati kar leto dni, nastala tik pred začetkom vojne, je Abarth naslednjih nekaj let preživel kar v Ljubljani, kjer je v delavnici Ignaca Voka razvijal motorje z notranjim zgorevanjem in pogonom na kerozin. Tu je nato ostal vse do konca vojne, ko se je začel njegov vzpon na področju avtomobilizma. Povezal se je namreč s Taziem Nuvolarijem in Ferryjem Porschejem, z njima in še dvema inženirjema pa so nato ustanovili uspešno, a kratkotrajno dirkaško ekipo Cisitalia. Njen konec je namreč sledil leta 1949, hkrati pa je na njenem pogorišču nastalo avtomobilsko podjetje Abarth.

Porsche ostaja, Nuvolari ostaja

Carlo Abarth je v svoje novo podjetje privabil tako Nuvolarija kakor tudi dirkača Guida Scagliarinija (njegovo astrološko znamenje, škorpijon, je enako Abarthovemu in je bilo tudi razlog za nastanek logotipa Abartha), oba člana ekipe Cisitalia. Od nekdanje ekipe je 'podedoval' tudi štiri dirkalnike in jih še istega leta poslal na slovito dirko Mille Miglia. Najboljšo uvrstitev, drugo mesto v svojem razredu in peto v skupnem seštevku, je dosegel prav Scagliarini, s tem pa je novo podjetje zapisal na avtomobilski zemljevid.

Abarth je na dirkah nastopal z dirkalniki lastne izdelave vse do leta 1952, ko se je začelo sodelovanje s Fiatom, prvi rezultat tega pa je bil Abarth 1500 Biposto. Abarth je v tem obdobju sicer na neki način začel sodelovati z več znamkami, saj je začel proizvajati številne komponente za večjo motorno moč in izkoristek. Začelo se je z izredno priljubljenimi izpušnimi sistemi, nadaljevalo pa z vodnimi črpalkami ter drugimi komponentami, s proizvodnjo katerih je nato financiral svojo dirkaško ekipo.

Povezava s Fiatom pa je obrodila največ sadov. Abartha namreč niso več zadovoljevale le dirkaške zmage, namesto tega se je vedno bolj posvečal postavljanjem rekordov in avtomobilskim predelavam. Leta 1955 je tako na osnovi motorja Fiata 600 in dizajna Fiata 750 Zagato ustvaril svoj prvi cenovno dosegljiv športni avtomobil, ki pa se nikakor ni mogel primerjati z legendo, ki je nastala tri leta kasneje: Fiatom 500 Abarthom. Skromnemu mestnemu malčku so namreč v Abarthovi delavnici moč motorja s 13 povečali na 26 'konjev' in že takoj med sedemdnevnimi testiranji v Monzi z več vozili prevozili skupno kar 18.186 kilometrov ter tako postavili kar šest svetovnih rekordov.

Prevlada na dirkah

Mali Fiat 500 se je v prihodnjih letih razvijal in rasel, z njim pa je vse več uspehov in slave žel tudi Abarth, nastajale so različne izvedbe dirkalnikov, pri čemer je verjetno najbolj znana 850 TC, ki je že na svoji prvi dirki leta 1961 v Le Mansu osvojila zmago v svojem razredu. Omenjeni avtomobil je bil sicer tudi  osnova dirkalniku Abarth 1600 OT, ki mu je iz sicer precej večjega, 1,6-litrskega agregata, uspelo iztisniti kar 155 'konjev' oziroma 114 kilovatov moči. Najvišja hitrost je pri tem znašala 210 kilometrov na uro.

Pri Abarthu se je tako cedilo med in mleko. Vsak dirkalnik je bil vedno bolj izpopolnjen (in tudi dražji od predhodnika, zaradi česar se je podjetje znašlo pod plazom kritik zasebnih ekip, ki so uporabljale njihove dirkalnike), vse, česar so se lotili, pa se je spremenilo v zlato. Zanimiv je podatek, da je Carlo Abarth tako leta 1965 v starosti 57 let in po izgubi kar 30 kilogramov lastnoročno z dvema dirkalnikoma v dveh dneh podrl rekord v pospeševanju na pol kilometra v razredih vozil do enega oziroma dveh litrov.

Žal pa sta Abarth in želja po dirkaških uspehih (podobno kot pri Ferrariju svoj čas) terjala svoj davek. Ekipa namreč ni več mogla zagotavljati zadostnih finančnih sredstev za nadaljevanje in tako je sledila združitev s Fiatom. Fiat je sicer kar nekaj let uspešno nastopal v reliju z novo okrepitvijo, tudi po Abarthovi bolezni in smrti leta 1979, a je kmalu sledil zaton. Ta je bil posledica čedalje bolj povprečnih cestnih 'specialk' in sredi 90. let je sledil konec, ki pa k sreči ni trajal prav dolgo. Leta 2007 je namreč prišlo do obuditve legendarnega imena, sprva z izdelavo dirkalnega Fiat Punta S2000, pozneje pa še s serijo cestnih in drugih reli avtomobilov, med katerimi modela 500 ter 124 dokazujeta, da je pred Abarthom vsaj še nekaj let in lepih zgodb.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri