Zgodovina: Ferrari – legendarni vzpenjajoči se konj iz Modene

28. 11. 2017 | Jure Šujica
Deli

Ste vedeli, da je bila za Enza Ferrarija prodaja avtomobilov zgolj nujno zlo za financiranje njegove dirkalne ekipe? Le kdo ne pozna vzpenjajočega se črnega vranca na rumeni podlagi, simbola italijanske avtomobilske znamke, ki je ravno pred nekaj meseci praznovala 70. obletnico obstoja.

Enzo Anselmo Ferrari se je rodil 18. februarja leta 1898 v Modeni, nad avtomobili pa se je začel navduševati že leta 1908, ko je bil kot 10-leten deček priča zmagi Felipeja Nazzara na dirki po Bologni. Po koncu prve svetovne vojne in propadu družinskega podjetja za izdelavo preprog se je zato pričakovano zaposlil v avtomobilski industriji. Po zavrnitvi s strani podjetja Fiat je kot testni voznik delo našel v podjetju C.M.N., specializiranem za predelavo tovornjakov v osebne avtomobile, kjer je nato kmalu napredoval do položaja tovarniškega dirkača.

Svoj debitantski nastop je Ferrari doživel na gorsko-hitrostni preizkušnji Parma – Poggio di Berceto leta 1919, kjer je v razredu avtomobilov z do 3-litrskimi motorji s svojim C.M.N. 15/20 zasedel solidno četrto mesto. To je bil tudi eden izmed razlogov, da je že leta 1920 pričel nastopati za ekipo Alfa Romeo, za katero je vozil vse do leta 1932, ko se je po rojstvu sina Dina upokojil in v moštvu, za katerega je nastopal, začel delovati na področju razvoja novih avtomobilov, hkrati pa je skrbel tudi za dirkalno ekipo.

Dirkaška upokojitev in začetek vodenja športne ekipe

Čeprav je v vlogi vodje moštva začel delovati šele leta 1932, pa je Ferrari slavno Scuderio ustanovil že leta 1929 v Modeni. V sklopu Scuderie Ferrari je premožne Italijane spodbujal k dirkanju. Vseeno je pri Alfi Romeo vztrajal še nekaj let. Leta 1938 je tako postal celo prvi mož tovarniške dirkalne ekipe, a je ta položaj zapustil že naslednje leto, ko je ustanovil lastno podjetje z imenom Auto Avio Costruzioni. Sedež podjetja se je nahajal v nekdanjih prostorih Scuderie Ferrari. Podjetje se je ukvarjalo z izdelavo rezervnih delov za druge avtomobile in delov za letala, kljub prepovedi pa so že leta 1940 izdelali prva dva dirkalnika, ki sta ju na sloviti dirki po Mille Miglia vozila Lotario Rangoni in Alberto Ascari.

Proizvodnjo v Ferrari-ju je nato (šele) leta 1943 prekinila druga svetovna vojna. Tega leta je namreč Benito Mussolini zasedel Ferrarijevo tovarno v Modeni, sam pa se je zato preselil v Maranello, kjer je po koncu vojne končno začel uresničevati svoje sanje – izdelovati lastne avtomobile. Cilj je uresničil leta 1947, ko je na cesto zapeljal prvi dirkalni avtomobil s Ferrarijevim imenom, model 125 S z 1,5-litrskim 12-valjnim motorjem, ki je proizvedel 118 'konjev'. Prvo dirko z njim je 11. maja istega leta odpeljal Franco Cortese, že čez dva tedna pa je z njim tudi prvič zmagal na Veliki nagradi Rima. Legenda je bila rojena.

V petdesetih letih je Ferrari nadaljeval z dirkanjem, njegovi avtomobili so zmagovali tako na dirkah za veliko nagrado kakor na vztrajnostnih dirkah, kot je bila že omenjena Mille Miglia. Maja leta 1950 je Ferrari tako postal eden izmed ustanoviteljev dirkaške serije Formule 1, ki še danes velja za vrhunec vseh serij in kjer avtomobilski proizvajalci preko dirkalnikov kažejo svoje znanje in najnovejše dosežke na področju avtomobilske tehnologije. Pri tem mu je v veliki meri pomagalo podjetje Carrozzeria Scaglietti, s katerim je pričel sodelovati leta 1951.

Kriza, ki je rodila legendo

Počasi se je začel kazati Enzov italijanski temperament in nečimrnost. Kljub temu, da se je podjetje ukvarjalo tudi z izdelavo in prodajo serijskih avtomobilov za uporabo na javnih cestah in da je od prihodkov iz tega naslova črpal sredstva za tekmovalno ekipo, se s proizvodnjo in strankami ni želel kaj dosti ukvarjati. Ena izmed strank je bil tako tudi Ferrucio Lamborghini, priznani izdelovalec traktorjev, katerega je Ferrari ob predlogu, kako bi lahko izboljšal delovanje sklopke na njegovem avtomobilu, po hitrem postopku zavrnil. Ravno zaradi tega spora pa je Lamborghini kasneje tudi sam začel z izdelavo avtomobilov.

Drug primer, ko bi Ferrarijeva trma skoraj povzročila propad tovarne, pa se je pripetil leta 1961, ko je po zahtevi za umik njegove žene Laure iz podjetja s strani nekaterih pomembnih sodelavcev slednje enostavno odpustil. Ti so nato ustanovili lastno podjetje ATS, s seboj pa so odpeljali eno izmed bolj pomembnih Ferrarijevih strank, Scuderio Serenssima. Dodaten udarec je Ferrariju zadal Jaguar z modelom E-type, ki se je na dirkališčih izkazal za več kot uspešnega. A poslovnež iz Modene se ni dal. Namesto tega je že obstoječi projekt dirkalnika v nastajanju zaupal Mauru Forgheju in oblikovalcu Sergiu Scaglettiju in nastal je model 250 GTO, verjetno eden izmed najbolj slavni avtomobilov v zgodovini podjetja.

V podjetje se vmeša Fiat

Konec desetletja pa je bil za podjetje prelomno. Kljub temu, da je Ferrari vztrajal pri dirkanju in mu dajal prednost pred proizvodnjo, se je počasi začel zavedati, da za uspešno vodenje podjetja potrebuje izdelano strukturo in denar. Prvi v vrsti za nakup podjetja je bil ameriški Ford, katerega pa je Enzo tik pred podpisom pogodbe zavrnil. V odgovor na zavrnitev je Ford izdelal model GT40, katerega edini namen je bil premagovati Ferrarijeve avtomobile na vzdržljivostnih dirkah.

Drugi v vrsti za nakup je bil italijanski Fiat, ki je bil pri pogajanjih uspešnejši in leta 1969 je bil podpisan sporazum za nakup polovičnega deleža podjetja. S prejetim denarjem je začel razvijati nove športne avtomobile, ki so imeli vse pogosteje motor po zgledu dirkalnikov Formule 1 nameščen sredinsko. Taka sta bila na začetku model 512 in pa Dino 275 – danes zelo priljubljen model, katerega je Enzo izdelal v čast svojemu preminulemu sinu, a nanj ni želel namestiti Ferrarijevega znaka, saj naj avtomobil ne bi bil dovolj zmogljiv.

Osemdeseta leta so v podjetje ponovno prinesla krizo. Uspehi na dirkališču so izostali, osvojili so le dva naslova svetovnega prvaka – leta 1982 in 1983 – poleg tega pa sta ravno leta 1982 med dirko življenje izgubila dva njihova dirkača; najprej Gilles Villeneuve na dirki za Veliko nagrado Belgije, na dirki za VN Nemčije pa Didier Pironi. Šok je nato sledil leta 1988, ko je v 90. letu starosti umrl ustanovitelj podjetja, Enzo Ferrari, istega leta pa se je nato Fiat odločil za nakup dodatnega 40-odstotnega deleža v podjetju. Preostala desetina lastništva je pripadla Enzovemu sinu Pieru.

Težavam v osemdesetih letih navkljub pa se je črn vranec pobral iz krize. Ekipa Formule 1 je osvojila več naslovov svetovnega prvaka, tako med vozniki, kot med konstruktorji, poleg tega pa od leta 2016 po 47 letih Fiatovega lastništva podjetje prvič deluje samostojno.

Ferrarijev znameniti konj

Ferrari je bil v drugi svetovni vojni proizvajalec rezervnih delov za letala, a to ni edina povezava podjetja z letalstvom. Druga se nanaša na logotip podjetja, na slavnega konja. Po eni zmagi na dirki Targa Florio leta 1923 je Enzo spoznal starše v prvi svetovni vojni padlega vojaškega pilota Francesca Barrace, ki je imel na svojem letalu narisanega črnega konja, ti pa mu predlagali, naj ga za srečo na svoj avtomobil nariše tudi sam. Enzo je konju dodal še rumeno barvo in nastal je logotip, ki so ga z izjemo omenjenega Dina, nosili vsi Ferrariji in vse do danes ostaja nespremenjen.

Jure Šujica
Foto: Ferrari